Appeal dismissed because plaintiff failed to differentiate claim values, making review inadmissible under ZPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's appeals against the first and second instance judgments regarding a security agreement and land registry permit. The plaintiff argued for the annulment of the agreement and the issuance of a land registry permit, claiming errors in the application of the Obligations Code. The court ruled that because the plaintiff submitted a single undifferentiated value for the disputed subject matter across multiple claims and defendants, the specific value required for appeal eligibility could not be determined, rendering the appeals inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedZPP 367. člen 2. odst. 2; ZPP 44. člen 2. odst. 2; ZPP 41. člen 2. odst. 2: In civil proceedings, if a plaintiff fails to specify a differentiated value for each individual claim or defendant, the appeal is inadmissible as the court cannot ascertain the value of the disputed subject matter for each request.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Reviziji se zavržeta.
Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.
[JEDRO]
Ker je tožeča stranka navedla le nediferencirano vrednost spornega predmeta, ni mogoče dognati, kakšna je vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka niti kakšna je vrednost spornega predmeta v razmerju do vsake toženke. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena – tožeča stranka nima pravice do revizije.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 17. 12. 2003, sklenjenega med toženima strankama, v delu, ki se nanaša na parc. št. 112/3 k.o. ... Zavrnilo je tudi zahtevek zoper drugo toženo stranko za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila z vsebino, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Navedbe revidenta
3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila dve reviziji iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj jima Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. O dobri veri druge tožene stranke ni mogoče govoriti. Sodišči sta nepravilno uporabili materialno pravo, in sicer določbe Obligacijskega zakonika o ničnosti in njenih posledicah. Upoštevati bi bilo treba, da je hipoteka akcesorna pravica, ki ne more obstajati brez terjatve. Glede na splošno sprejeto načelo kavzalnosti ima ničnost zavezovalnega pravnega posla za posledico ničnost razpolagalnega pravnega posla.
Odgovor nasprotne stranke
4. Druga tožena stranka v odgovoru na reviziji predlaga, naj ju Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.
5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
6. Reviziji nista dovoljeni.
7. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).
8. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, ki jo je sklenila s prvo toženo stranko, ničnosti pogodbe o zavarovanju terjatve med toženima strankama in izstavitev zemljiškoknjižne listine od druge tožene stranke za izbris hipoteke na nepremičnini, ki jo je prva tožena stranka pridobila od tožeče stranke. Vrednost spornega predmeta je označila z enotnim zneskom 2,500.000 SIT.
9. Tožeča stranka je zoper vsako toženo stranko uveljavljala dva zahtevka, pri čemer je zahtevek, naj se ugotovi ničnost pogodbe o zavarovanju terjatve med toženima strankama, uveljavljala zoper obe toženi stranki. Objektivno kumulirani zahtevki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zato ima vsak zahtevek svojo, diferencirano vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 41. člena ZPP). Toženki sta navadna sospornika, zato tudi kar zadeva subjektivno kumulacijo velja pravilo o ločenih vrednostih za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s tem izhodiščem, ampak je navedla le nediferencirano vrednost spornega predmeta, ni mogoče dognati, kakšna je vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka niti kakšna je vrednost spornega predmeta v razmerju do vsake toženke. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena – tožeča stranka nima pravice do revizije.(1)
10. Ker reviziji nista dovoljeni, ju je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).
11. Sodišče je odločilo, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj ti, glede na vsebino odgovora na revizijo, niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).
---.---
Op. št. (1): Primerjaj s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1993, Poročilo VS RS 2/93, str. 12.