Supreme Court dismisses appeal permission request due to failure to specify value of challenged judgment portion.

Predlog za dopustitev revizije, v katerem stranka denarno (ali sicer določljivo) ne opredeli vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je nepopoln (primerjaj tudi s pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji VS RS 26. junija 2002 – Pravna mnenja I/2002, str. 18).

[OBRAZLOŽITEV]

Predlog se zavrže.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prva toženka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila v pretežnem delu (razen glede dela odločitve o obrestnem zahtevku) zavrnjena njena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku tožnice za plačilo 18.331,90 EUR s pripadki – od tega za znesek 1.577,36 EUR s pripadki s sodbo na podlagi pripoznave. V predlogu navaja, da je izvedenec pri izračunu uporabnine upošteval korekcijski faktor 0,85, ker je bilo stanovanje v začetku oddano brez kopalnice, toženci pa so zahtevali dodatno pojasnilo in obrazložitev izvedenca zakaj je uporabil prav tak faktor, vendar tega pojasnila niso dobili – tudi tokrat z argumentacijo sodišča o „pavšalnosti“ njihovih trditev, ki se vse pogosteje uporablja v sodnih odločbah; posebne sodne prakse o tem, kdaj gre za pavšalno navedbo, pa ni.

2. Predlog ni popoln.

3. Po določbah 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče vsebinsko odloča o predlogu za dopustitev revizije – torej lahko dopusti revizijo – le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR. Odgovor na vprašanje, ali je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, ni možen, ker prva toženka v predlogu za dopustitev revizije ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ta namreč ne znaša 18.332,40 EUR, ki je na prvi strani predloga za dopustitev revizije očitno povzeta po vrednosti celotnega obsodilnega dela pravnomočne sodbe, saj trije toženci z njo niso bili obsojeni na nerazdelno plačilo (temveč torej po enakih delih glede na določbo prvega odstavka 405. člena Obligacijskega zakonika) – od tega za znesek 1. 577,36 EUR s pripadki s sodbo na podlagi pripoznave. Zato bi lahko bila vrednost s prvotoženkinim predlogom za dopustitev revizije izpodbijanega dela pravnomočne sodbe maksimalno 5.584,85 EUR; vendar spričo vsebine predloga tudi ta znesek ni vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, saj prva toženka glede na vsebino očitka v predlogu in s tem povezanim obsegom izpodbijanja zanesljivo izpodbija pravnomočno sodbo le delno, ne da bi bilo mogoče obseg izpodbijanja natančno opredeliti. V postopku z revizijo je namreč izrecno izvzeta možnost smiselne uporabe (med drugimi tudi) določbe o pritožbi zoper sodbo iz prvega odstavka 350. člena ZPP (383. člen istega zakona), s čimer je v postopku z revizijo izključen avtomatičen preizkus izpodbijane sodbe v celotnem delu, v katerem revident kot stranka ni uspel v sporu.

4. Predlog za dopustitev revizije, v katerem stranka denarno (ali sicer določljivo) ne opredeli vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je glede na pravkar obrazloženo nepopoln (primerjaj tudi s pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji VS RS 26. junija 2002 – Pravna mnenja I/2002, str. 18).

5. Ker se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen v zvezi s 383. členom istega zakona), je bilo treba nepopoln predlog za dopustitev revizije, ki ne omogoča presoje, ali je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, na podlagi 377. člena istega zakona zavreči.