Court dismisses appeal when recipient knew of pending appeal, thus failing 'good faith' requirement for damages recovery.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zakon varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten. Tožeča stranka je tožencu izplačala odškodnino po sodbi sodišča prve stopnje, obenem pa je vložila pritožbo zoper to sodbo. Ob plačilu je toženi stranki sporočila, da bo v primeru, da se bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da oškodovanec (toženec) ni upravičen do take odškodnine, preveč izplačani znesek zahtevala nazaj. Toženec tako ni bil oziroma ni mogel biti pošten prejemnik odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 34.708,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 713,30 EUR. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Navaja, da je bil tožnik nedvomno pošten prejemnik izplačane odškodnine. Še danes ne verjame, da mu izplačani znesek ni pripadal. V škodnem dogodku je bil realno oškodovan, česar sodišče sploh ni ugotavljalo. To je pomembno zaradi presoje subjektivnega dojemanja toženca o naravi prejetega plačila. Sicer pa je tožeča stranka že sama 30.9.1996 ponujala izplačilo odškodnine in s tem smiselno po temelju priznala svojo odgovornost. Odškodnino je plačala skladno s prvostopno sodbo. Toženec je bil zato ob prejemu zneska nedvomno pošten. Sodišče se je nepravilno oprlo edino na dopis tožeče stranke toženi ob plačilu odškodnine, ni pa upoštevalo vseh drugih pravnopomembnih dejstev s tem v zvezi. Prezrlo je dejstvo realne škode in dejstvo ponudbe za izplačilo škode in priznanje odgovornosti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča pritožbe. Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da zakon (216. člen ZOR oziroma 195. člen OZ) varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, glede česar je dokazno breme seveda na njem. Oškodovanec, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi. Potrebno je njegovo prepričanje, da mu tisti, ki mu izplača odškodnino zaradi telesne poškodbe prizadetega zdravja ali smrti, to dolguje. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembno oškodovančeva zavest o taki možnosti. Tožeča stranka je tožencu izplačala odškodnino po sodbi sodišča prve stopnje, obenem pa je vložila pritožbo zoper to sodbo. Ob plačilu je toženi stranki (odvetniku in samemu tožniku, sedaj tožencu) sporočila, da bo v primeru, da se bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da oškodovanec (toženec) ni upravičen do take odškodnine, preveč izplačani znesek zahtevala nazaj. Tako ni dvoma, da sta tako pooblaščenec toženca kot sam toženec vedela oziroma bi morala vedeti, da lahko pride do spremembe prvostopne sodbe, do česar je dejansko tudi prišlo. Pritožbeno sodišče je spremenilo prvostopno sodbo in zahtevek toženca zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je revizijo toženca zavrnilo. Po povedanem prva sodba, na podlagi katere je bila izplačana odškodnina, niti ni postala pravnomočna. Za odločitev v tej zadevi je pomembno samo to, da toženec po povedanem ni bil oziroma ni mogel biti pošten prejemnik odškodnine, zato je odločitev prvega sodišča, ki je odločilo, da mora tožeči stranki prejeti znesek vrniti, pravilna.

Niso upoštevne pritožbene navedbe, da toženec še danes ne verjame, da mu izplačani znesek ni pripadel; da je bil v škodnem dogodku realno oškodovan; subjektivno dojemanje toženca o naravi prejetega plačila; da je sodišče oprlo odločitev glede na dopis, ki je bil poslan toženi stranki o plačilu odškodnine, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Po povedanem se pritožba toženca pokaže kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.