Court dismisses claim that a police training exercise was a dangerous activity, allowing liability to be based on subjective fault.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Vaja „prijem osvoboditve od prijema za obleko“, ki jo je policist izvajal pri treningu veščin samoobrambe v okviru delovne obveznosti, ne predstavlja nevarne dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek s katerim je zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino v višini 3.755,63 EUR (prej 900.000,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2005 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 76,71 EUR.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Vztraja pri stališču, da je šlo za izvajanje take vaje – aktivnosti, ki je nevarna dejavnost. Tožnikov partner pri vaji R. je višji in fizično precej močnejši od tožnika. O tem je izpovedal tudi priča F.. Sodišče ključnih dejstev ni povzelo. Da gre za nevarno dejavnost, je tudi po stališču Vrhovnega sodišča vedno presojati konkretno dejanje, ki je bilo vzrok poškodbe. Priča F. je povedal, da je R. močan in vaje zelo močno dela, preveč „pade noter“ in tudi on jo je od njega že enkrat dobil na nos. Slednje, poleg konkretnih okoliščin značilnih za vajo, pomeni tudi izpolnjene elemente krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnika, da ga je napadalec nepravilno oziroma premočno prijel tako, da je bila sila potrebna za izvedbo vaje precej večja kot tista rutinska sila, ki je v vsakem primeru potrebna, da se vaja izpelje do konca, če partner ne zagrabi premočno. Pritožba graja stališče prvega sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za nevarno dejavnost. Konkretne okoliščine upoštevaje oba partnerja in njune fizične lastnosti so takšne, da zadostijo pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Sodišče je te okoliščine napačno ocenilo in ni napravilo dokazne ocene priče F., da se R. preveč vživi v vadbo in da premočno prime. Če bi bilo pravilno stališče, da ne gre za nevarno dejavnost, pa je podana subjektivna odgovornost, ki je v tem, da R. vaje ni pravilno izvajal. V premočnem prijemu je najti elemente neskrbnega ravnanja, ki ob izpolnjenih drugih pogojih pomeni, če že ne objektivne pa subjektivno odgovornost delodajalca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na same pritožbene navedbe pa je pojasniti, da vaja „prijem osvoboditve od prijema za obleko“ ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarna je neka dejavnost predvsem takrat, ko po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti, ker je pri njej podana večja nevarnost nastanka škode. V konkretnem primeru je tožnik vajo izvajal skupaj z A. R. in to v okviru treninga veščin samoobrambe, vse v okviru redne delovne obveznosti. Pravilno izvajanje takšnega prijema je del izobrazbe, ki jo mora policist poznati, da lahko opravlja svoje delo. Vajo je tožnik izvajal že več let in jo je dobro poznal. Na treningih so jo samo obnavljali. Tožnik in priče so izpovedali, da je vaja potekala normalno. Najprej so se ogrevali, nato pa so vaje izvajali pod vodstvom trenerja. Tožnik sam je na vprašanje povedal, da vaje ni delal prvič, da si je partnerja za vajo izbral po pogovoru sam, da sta pri izvajanju vaje ravnala tako, kot je treba. Vse povedano pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da izvajanje vaje ne predstavlja povečane nevarnosti. To potrjuje tudi podatek, da policisti naredijo letno 40000 ur vaj in le v treh do štirih primerih pride do poškodbe. Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ko trdi, da bi moralo sodišče spoznati, da je podana subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker naj bi A. R. vaje ne izvajal pravilno in je premočno držal tožnika. Zato da je izpeljal vajo je tudi tožnik moral uporabiti veliko silo. Slednje zatrjevanje tožnika je novota. Zaslišan kot stranka je namreč tožnik sam povedal, da sta z R. pri izvajanju vaje ravnala tako kot morata, kot se ta vaja izvaja. Izrecno je povedal, da R. nima kaj očitati, da je kaj narobe naredil. Samo dejstvo, da je fizično močnejši in če je močno prijel kar je pomenilo, da je moral tudi tožnik močno prijeti, pa ne predstavlja protipravnega ravnanja. To pa že pomeni, da ni vseh elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, sicer odgovornosti ni. Očitno je v konkretnem primeru prišlo do poškodbe po nesrečnem slučaju, za kar pa tožena stranka ne odgovarja.

Po povedanem se pritožba tožnika pokaže kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.