Appeal allowed; objective liability for dog damage dismissed as improper reserve for fault liability.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Odgovornost za škodo, ki jo povzročijo psi, je praviloma krivdna. Objektivna odgovornost ne more biti rezerva za krivdno odgovornost.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ta naj bi nastala, ker naj bi toženčevi psi preskočili ograjo, napadli njegove ovce in tako povzročili premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. V razlogih je pojasnilo, da je podana objektivna odgovornost, ker naj bi bili toženčevi psi nevarna stvar. Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača 2.328,49 EUR odškodnine skupaj z obrestmi.

V posebnem sklepu je odločilo o stroških postopka in toženo stranko obsodilo na plačilo 1.501,87 EUR stroškov tožeče stranke skupaj z obrestmi.

Proti obema odločbama vlaga pritožbo tožena stranka. V pritožbi proti sodbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga njeno razveljavitev in predložitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje. Tožena stranka obširno napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča naj bi bila tudi materialnopravno napačna. Utemeljitev naj bi bila namreč premalo konkretizirana in nejasna za zaključek o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke. Pritožba ponavlja tudi ugovor soodgovornosti, ker naj bi toženčeve ovce ne bile primerno ograjene. Nazadnje pa pritožba uveljavlja tudi procesne kršitve, ker naj bi bila odločitev oprta na dokaze, ki jih nobena izmed strank ni predlagala.

V pritožbi proti sklepu o stroških tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi v tem primeru sodišču predlaga njegovo razveljavitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala tako objektivno kot krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost, ker naj bi bili toženčevi psi v konkretnem položaju takšni, da ustrezajo pojmu nevarne stvari iz odškodninskega prava. Iz tega razloga se sodišče prve stopnje z vprašanjem krivdne odgovornosti ni ukvarjalo ter je to tudi izrecno navedlo v izpodbijani sodbi. To pravno odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s pasjo naravo. Ta je pač taka, da se je v okoliščinah, kakršne so bile v okolici ovčje ograde tožnika, v psih prebudil prvobitni volčji gon. Psi so se zato vedli kot krdelo volkov ter tako popadli belo ovčetino, kakor bi to storili volkovi. Ovce so bile nemočne v svoji ovčji naravi ter so le čakale smrt, psi pa so bili krvoločni v volčji naravi, ki se skriva zapisana v njihovih starodavnih genih. Zaradi teh okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke kot imetnika nevarne stvari.

Takšna materialnopravna izpeljava ni pravilna. Spregleduje namreč globljo zasnovo odgovornosti za nevarno stvar, predvsem pa njeno umeščenost v sistem odškodninskega prava. Ta izvorno temelji na principu krivdne odgovornosti. Objektivna odškodninska odgovornost je bila uvedena kasneje. Razlog za to je bil v naraščanju kompleksnosti fizičnega sveta ob razvoju tehnologije in v povečani hitrosti in s tem nepredvidljivosti načina življenja. Prav iz teh razlogov je bila vpeljana torej objektivna odgovornost, saj je bilo vrednotno upravičeno, da odškodninski rizik, ki je nastajal spričo povečane kompleksnosti fizičnega sveta, nosi tisti, ki ima od tega korist in/ali iz katerega sfere ta rizik izhaja. Vse dejavnosti, v katerih se odraža povečana kompleksnost fizikalnega sveta in zato njegova nepredvidljivost, so namreč v splošnem, izhodiščnem pogledu koristne. Te dejavnosti in stvari torej izvorno niso žarišče protipravnosti. Družba jih zato prevzema, tolerira, vendar pa odškodninsko tveganje po objektivnem principu nalaga njihovemu imetniku oziroma nosilcu. Pogled na objektivno odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari, ki takšno izhodišče presega, ga obhaja in spreminja, torej ni sistemski in je v nasprotju z njegovim vrednotnim izhodiščem. Predvsem to velja za primere, ko se skuša z objektivno odškodninsko odgovornostjo ustvariti rezervno pot krivdni odgovornosti. Takšno izhodišče je napačno. Pomeni namreč, da s takšno odločitvijo sodišče obide vprašanja zgodovinsko izoblikovanih standardov pri prisoji krivdne odgovornosti. Še več: odpira se pot naključju in se nanj nepravilno navezuje odškodninsko odgovornost.

Prav takšna materialnopravna stranpot pa utemeljuje tudi odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. Odgovornost za živali je bila v času škodnega dogodka takšna, da je lastnik psa odgovarjal za škodo, ki jo je ta povzročil drugim, če ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Takšno pravilo se je izoblikovalo na podlagi paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Sodna praksa je pravni standard dolžnega nadzorstva v konkretnih primerih napolnjevala. Na ta način se je ta pravni standard dokaj enotno vsebinsko izoblikoval. Za potrebno nadzorstvo je tako poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Prilagojeno mora biti vsaki situaciji. Že tako ali tako stroga odgovornost pa je bila še strožja, če je bil pes nevarnejši, močnejši, bolj podivjan. Lastnik psa je odgovarjal tako tudi v primeru, kadar se je pes strgal z verige. Vsebino nadzora pa nazorno izraža zaključek jedra v zadevi VS RS, opr. št. II Ips 360/2001, ki pravi: gospodar mora psa obvladati. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je glede vprašanja odgovornosti za domačo žival in tako torej tudi za psa enotna. Na podlagi pravila iz paragrafa 1320 ODZ je ta odgovornost krivdna in ne objektivna (1).

Čeprav je izhodišče opisanega pravila iz paragrafa 1320 ODZ krivdno, to ne pomeni, da v izjemnih primerih odgovornost za žival ne bi mogla biti tudi objektivna. Takšna je, če je žival mogoče opredeliti kot nevarno ter je tudi škoda nastala zaradi te neodvrnljive ali vsaj izredno težko odvrnljive nevarnosti. Vendar pa za nevarno stvar ne more iti tedaj, če iz domače živali nevarnost plane v nekem naključnem trenutku, ko se pač bolj ali manj naključno stečejo ustrezne konkretne okoliščine. To, da je žival nevarna v smislu odškodninskega prava, mora biti jasno že vnaprej. Pri domačih živalih takšne vnaprejšnje jasnosti ni. Je pa po drugi strani imetniku domače živali naloženo, da poskrbi za ustrezno nadzorstvo. Bistvo pojma nevarne stvari pa je v tem, da je ta nevarna navkljub pozornosti in nadzorstvu. Do škode, ki jo ta nevarnost predstavlja, pa bi moralo pri teh, sicer povsem sprejemljivih (in morda z marsikaterega vidika celo koristnih) živalih priti ob njihovem normalnem teku življenja in ne ob izrednih situacijah. Tako si je na primer mogoče zamisliti, da se zaradi bolj ali manj naključnega dogodka s tovornjaka razsuje čebelji panj, čebele planejo ven, napadejo prisotne udeležence v prometu in povzročijo lahko hudo škodo.

Kot že rečeno, pa objektivna odškodninska odgovornost ne more biti rezervna (beri: lažja) podlaga za primere, ko je imetniku domače živali mogoče očitati, da ni poskrbel za dolžno nadzorstvo. Vzrok nastanka škode namreč tedaj ne izvira iz lastnostni nevarne stvari, marveč iz dejstva, da lastnik domače živali ni poskrbel za dolžno nadzorstvo. Da je oškodovančev položaj olajšan, velja obrnjeno dokazno breme. Kar je storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pa je prav to, da je objektivno odškodninsko podlago uporabilo kot rezervo namesto pravil o krivdni odgovornosti.

Stališče pritožbenega sodišča, da je ravnanje sodišča prve stopnje materialnopravno napačno, se utegne zdeti na prvi pogled togo. Tako se utegne zdeti zato, ker se v obravnavani zadevi vsaj v obrisih precej dobro nakazuje obstoj krivdne odgovornosti. Vendar: sodišče mora vselej ravnati tako, kakor da ima pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste (3. odstavek 3. člena ZS (2)). To pomeni tudi primerov, ko se krivdna odgovornost ne bi tako jasno nakazovala kot v obravnavanem primeru. Pravilnost odločitve o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti torej ne more biti odvisna od precej verjetnega obstoja krivdne odgovornosti.

Vendar: krivdna odgovornost je v obravnavanem odškodninskem primeru zaenkrat v postopku le nakazana. Nanjo kažejo tudi nekatera ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi. To je predvsem dejstvo, da so se psi tožnika očitno prosto gibali. Vendar zaradi odločitve sodišča, da je podana objektivna odgovornost ter da se s krivdno odgovornostjo sodišče ne bo ukvarjalo, vsa relevantna vprašanja niso bila predmet obravnave, ki bi ustrezal standardu odprtega in kontradiktornega postopka. To so vprašanja, ki se nanašajo na dejanske prvine, od katerih je odvisna uporaba pravila iz 1320 paragrafa ODZ. Kakšno bi bilo dolžno nadzorstvo? Ali je toženec poskrbel za takšno dolžno nadzorstvo ter ostala splošna vprašanja, od katerih je odvisna uporaba splošnih določb odškodninskega prava (prvine civilnega delikta). Enako velja za vprašanje deljene odgovornosti, ki jo podredno ugovarja tožena stranka.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v opisanem obsegu neugotovljeno. Na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Za razveljavitev odločbe in ne za razpis pritožbene obravnave se je pritožbeno sodišče odločilo zato, ker bi sicer poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Odprta so ostala namreč vprašanja, ki skupaj tvorijo pravno celoto, ki še ni bila predmet obravnave (3).

O pritožbi proti sklepu o stroških:

Po 4. odstavku 163. člena ZPP sodišče o stroških odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. O stroških je mogoče odločiti šele tedaj, ko je znan izid pravde. Zaradi razveljavitve sodbe, je tako pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi sklep o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).

(1) Glej številne odločbe VS RS: II Ips 44/93, II Ips 33/97, II Ips 652/96, II Ips 173/95, II Ips 528/95, II Ips 375/95, II Ips 345/93, II Ips 271/98, II Ips 424/99, II Ips 360/2001, II Ips 378/2000, II Ips 109/99 in tudi še druge.

(2) Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94).

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča UP-2938/2007.