Appeal dismissed; plaintiff barred as successor to nationalization claimant regarding property exempt from nationalization.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga tožnice in drugotoženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

[JEDRO]

Če je bilo stanovanje, ki je bilo predmet navedene prodajne pogodbe, izvzeto iz nacionalizacije (posledično tudi ni moglo biti predmet denacionalizacije), tožnica v nobenem primeru ne more biti zainteresirana oseba za uveljavljanje ničnosti kot pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca. Neodpravljivo nesklepčen tožbeni zahtevek se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba št. 466-37/93, ki sta jo dne 2.6.1993 sklenili O. L. – C. kot prodajalka in prvotoženka kot kupovalka, za del prostorov v izmeri 45,48 m2 iz nacionalizacije izvzetega stanovanja v 3. nadstropju zgradbe G. 13 v L., stoječe na parc. št. 41, k.o. L. zavrnilo pa tudi podrejen tožbeni zahtevek, da je prvotoženka dolžna tožnici izročiti v soposest in souporabo del stanovanjskih prostorov, ki so bili predmet navedene pogodbe, in to del v površini 14,36 m2 od skupne površine 45,48 m2. Tožeči stranki je zato naložilo, da prvotoženki povrne pravdne stroške v znesku 35,68 EUR, drugotoženki pa 758,45 EUR, vse s pripadki v primeru zamude.

Iz pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev napačna ter obširno obrazlaga svoja stališča glede utemeljenosti zahtevkov (primarnega in podrejenega).

Pritožba ni utemeljena.

Svojo zainteresiranost (92. člen Obligacijskega zakonika – OZ) za uveljavljanje ničnosti tožnica opira na trditev, da je pravna naslednica (na podlagi sklepa o dedovanju II D 334/94 z dne 26.4.1994) denacionalizacijskega upravičenca A. R., kateremu je bil vrnjen nacionaliziran del hiše G. 13 v L. Ker tožnica sama v tožbi (zahtevku) uveljavlja, da je nična kupoprodajna pogodba št. 466-37/93, ki sta jo dne 2.6.1993 sklenili O. L. – C. kot prodajalka in prvotoženka kot kupovalka, za del prostorov iz nacionalizacije izvzetega stanovanja, je tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen. Če je bilo stanovanje, ki je bilo predmet navedene kupoprodajne pogodbe, izvzeto iz nacionalizacije (posledično tudi ni moglo biti predmet denacionalizacije), tožnica v nobenem primeru ne more biti zainteresirana oseba za uveljavljanje ničnosti kot pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca. Ker sodišče neodpravljivo nesklepčen tožbeni zahtevek zavrne (318. člen ZPP), je izpodbijana odločitev pravilna ne glede na razloge in ne glede na pritožbene razloge, saj gre za v samem zahtevku vsebovano neodpravljivo nesklepčnost.

S podrejenim zahtevkom tožnica zahteva izročitev dela stanovanja (v površini 14,36 m2 od skupne površine 45,48 m2). Tak zahtevek je nedoločen in tudi pri podrejenem zahtevku gre za neodpravljivo nedoločenost ob iz same tožbe (navedb) izhajajočem dejstvu, da tožnica ni upravičena zahtevati izročitev celotnega stanovanja. Zato je ne glede na razloge tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku pravilna. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga tožnice in drugotoženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP, saj tožnica s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, ker ni doprinesel k odločitvi.