Appeal dismissed: Joint debt repayment does not establish ownership rights for marital community property acquired before marriage.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Skupno odplačevanje kredita ne predstavlja veljavnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Res je, da je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom, vendar pod nadaljnjim pogojem, da je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o začasni odredbi z dne 25.9.2008, s katerim je bila prvotoženi stranki prepovedana odtujitev in obremenitev stanovanja in garaže, natančneje opredeljenih v izreku ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njenem prepričanju ni pravilna odločitev sodišča, da predmetno stanovanje ni skupno premoženje. Gre za vprašanje razlage določila 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki pravi, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Poudarja, da je bilo sporno stanovanje plačano z dolgoročnimi posojili, ki jih je najel pokojni Z. B., ki so se odplačevala v času trajanja zakonske zveze. Stanovanje je bilo tako dejansko pridobljeno šele s plačili vseh posojil. Nič ne pomaga sklenitev kupne pogodbe, če kupnina ni plačana. Če zakonca posojila ne bi odplačevala, bi nepremičnino izgubila, saj je imel prodajalec pravico odstopiti od pogodbe, če kupnina ne bi bila plačana. Jasno je, da sta sporno stanovanje pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in je s tem tudi izkazana verjetnost, da terjatev obstoji. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da je bila prva tožena stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v dobri veri, kar v nadaljevanju pritožbe izčrpno obrazlaga. Za potrebe začasne odredbe zadošča verjetnost terjatve, ki jo je nedvomno izkazala. Nedvomno obstoji nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena in bi moralo sodišče prve stopnje izdano začasno odredbo vzdržati v veljavi.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v trditveni podlagi tožbe navaja, da je njen pokojni mož Z. B. prodal stanovanje, ki je bilo skupno premoženje, pri čemer prva toženka ob nakupu ni bila v dobri veri. Podlaga zahtevku je torej 52. člen ZZZDR, ki varuje zakonca, ki se ne strinja z razpolaganjem drugega zakonca, in mu omogoča, da izpodbija pogodbo, ki jo je zakonec sklenil s tretjo osebo. Odločilno dejstvo, od katerega je odvisna aktivna legitimacija tožnice za tožbo, je, ali je stanovanje, s katerim je njen pokojni mož razpolagal, skupno premoženje. Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo v postopku zavarovanja z začasno odredbo, je treba na to vprašanje odgovoriti le s stopnjo verjetnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi neizpodbijanih ugotovitev:

da je bilo stanovanje kupljeno leta 1969, štiri leta pred sklenitvijo zakonske zveze (zakonska zveza sklenjena leta 1973),

da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena med pokojnim Z.B. in G. p. G.,

da je bilo stanovanje pokojnemu Z. B. izročeno že leta 1970, torej pred sklenitvijo zakonske zveze,

da je kredite najel pokojni Z.B. že v letu 1969 in jih takrat tudi pričel odplačevati,

da je bila lastninska pravica na predmetnem stanovanju vknjižena na pokojnega Z. B.

ocenilo, da predmetno stanovanje ni bilo skupna lastnina pokojnega Z. B. in tožnice, ker niso izpolnjeni pogoji 51. člena ZZZDR za nastanek skupne lastnine.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ugotovljena odločilna dejstva ne nudijo podlage za zaključek, da bi bilo stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, pri čemer vztraja pritožnica. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da je predmetno stanovanje skupno premoženje, ker so se v času trajanja zakonske zveze odplačevali krediti in je bilo na tak način pridobljeno šele z delom v času trajanja zakonske zveze. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je bilo predmetno stanovanje kupljeno štiri leta pred sklenitvijo zakonske zveze, pri čemer tožnica, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni trdila, da bi ob nakupu stanovanja (kupoprodajna pogodba 10.5.1969 – priloga spisa A7, v nadaljevanju Pogodba), živela v zunajzakonski skupnosti s kasnejšim zakoncem, tožnica na predmetnem stanovanju ni mogla pridobiti lastninske pravice, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Skupno odplačevanje kredita (tudi če bi bile točne tožničine trditve, da je bil pretežni del posojil odplačan v času trajanja zakonske zveze) ne predstavlja veljavnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Res je, da je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom, vendar pod nadaljnjim pogojem, da je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (51. člen ZZZDR). V predmetni zadevi pa je bilo sporno stanovanje pridobljeno že štiri leta pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnica ni trdila, da kupnina za stanovanje ni bila plačana, nasprotno, v tožbi navaja, da je bila kupnina plačana s tremi posojili, ki jih je najel toženec (II. točka), ki pa so se odplačevala v času trajanja zakonske zveze. Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo sporno stanovanje tožencu izročeno že v letu 1970, sicer pa je iz kupoprodajne pogodbe (priloga A7) razvidno, da je treba plačati zadnji obrok kupnine do vselitve, izročitev stanovanja pa je bila predvidena v juniju 1970 (2. člen, 5. člen Pogodbe).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni verjetno izkazano, da je predmetno stanovanje skupno premoženje, ni verjetno izkazana aktivna legitimacija tožnice. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti tretjega (prve toženke). Pritožbeno sodišče na trditve in dokaze, da je bila prva toženka nedobroverna, ne bo odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker terjatev ni verjetno izkazana (1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; ZIZ), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za izdajo začasne odredbe. Utemeljeno je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog zavrnilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je pravica do povračila stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo odvisna od odločbe o glavni stvari, bo o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (6. odst. 163. člena ZPP).