Third party loses right to challenge enforcement execution if filing lawsuit after 30 days from legal force.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe mora tretji vložiti v 30-ih dneh od (subjektivne) pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer takšno pravico izgubi.

Če tožeča stranka tožbo umakne (tudi ob presumpciji umika), si ne zagotovi materialnopravnega učinka pravočasnosti tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo kot nedopustno in naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki. Tožeča stranka je zahtevala nedopustnost izvršbe na stanovanje, vpisano v izreku, ki je predmet izvršilnega postopka proti S. A, zemljiškoknjižnem lastniku tega stanovanja.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Rok za vložitev tožbe po 65. čl. ZIZ ni prekluziven in zato tožnica ni izgubila pravice do tožbe. Gre za splet okoliščin, saj je vložila prvo tožbo v roku, vendar ni plačala takse, zato je morala ponovno vložiti tožbo. Gre za razpolago z njeno nepremičnino v izvršbi, zato mora imeti pravico izpodbijati dopustnost take izvršbe vedno.

Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in meni, da je rok prekluziven.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravnoodločilna dejstva v tej zadevi, ki so sicer določena v 3. odst. 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. Določba namreč določa, da tožnica mora vložiti tožbo na nedopustnost izvršbe, če meni, da je lastnica stanovanja v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče v izvršbi njen ugovor zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi tako ugotovilo, da je bila tožba vložena 11.3.2009, sklep je postal pravnomočen 18.11.2008 oziroma za tožnico 16.12.2008, ker sodišče pravilno ugotavlja, da teče rok od subjektivne pravnomočnosti. Pač pa pritožba zmotno trdi, da rok iz 3. odst. 65. čl. ZIZ ni prekluziven, saj gre za njeno lastninsko pravico.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za materialnopravni rok in da je zato pravica vložiti tožbo po preteku roka izgubljena. Seveda pa so pravice tretjih, po svoji naravi lahko stvarnopravne, torej tudi lastninska pravica (prim. Komentar k 64. in 65. čl. ZIZ, Galič A. in soavtorji,GV Založba, Ljubljana 2002, stran 222 in naslednji). Avtorji ugotavljajo, da stališče, da bi tretji lahko vložil tožbo kasneje, ne vzdrži. Gre torej za izločitveno tožbo, stvarnopravne narave, ki pa je vezana na rok iz 65. čl. ZIZ. Treba je tudi pojasniti, da gre ob eventualni prodaji nepremičnine za konkurenco dobrovernega pridobitelja nepremičnine z domikom, zato je tudi zakon to omejitev vpeljal.

Tožnica še trdi, da je vložila prvo tožbo pravočasno, vendar je bila zavržena, ker ni bila plačana taksa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se po 3. odst. 105. a člena ZPP taka tožba šteje za umaknjeno in sodišče je zato moralo izdati sklep o ustavitvi postopka. Če tožeča stranka tožbo umakne, si ne zagotovi materialnopravnega učinka pravočasnosti tožbe. Če bi ZIZ tako določal oziroma bi bila možna takšna razlaga, bi to moralo biti v zakonu posebej urejeno, kot je to npr. pri inštitutu zastaranja po 366. čl. OZ. Rok iz 65. čl. ZIZ pa ni zastaralni rok, ampak je prekluzivni materialnopravni rok, da je izločitvena tožba dopustna. Drugačna razlaga bi pomenila izničenje pomen prekluzije iz 65. čl. ZIZ.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo procesnih kršitev na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP).