Supreme Court dismisses appeal on primary claim due to missing value but allows appeal on secondary claim regarding statute of limitations.

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrže.

V ostalem se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku in o stroških postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker tožnik ob postavitvi nedenarnega zahtevka ni navedel vrednosti spornega predmeta, revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena.

Glede na dogovorjeno pravico uživanja nepremičnine, v katero je tožnik po lastnih trditvah vlagal, je do prehoda koristi s tožnika na toženca prišlo, ko je tožnik prenehal in toženec pričel uporabljati nepremičnino in ne že z zaključkom vlaganj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 152/2, vl. št. ..., k.o. ..., v deležu 51/100 in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 8.265.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 31. 3. 1998 do plačila. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s podrednim zahtevkom je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bil ob njegovi postavitvi zahtevek zastaran. Vlaganja v sporno nepremičnino so bila zaključena v letu 1976, to pa pomeni, da je do vložitve tožbe v letu 1994 desetletni zastaralni rok po Zakonu o zastaranju terjatev že iztekel. Ker ne gre za krog oseb iz 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ni prišlo do zadržanja zastaranja. Tožnik se tudi ne more sklicevati na smrt žene, ki ni bila nikdar lastnica sporne nepremičnine. Plačila določenega denarnega zneska med postopkom ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ki bi pretrgala zastaranje.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči spregledali dejstvo, da je do leta 1995 skupaj s pokojno ženo (toženčevo materjo) in tožencem užival posest sporne nepremičnine in dotlej zahtevka za povrnitev vlaganj sploh ni mogel postaviti. Sodišče je v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi vlaganj zmotno ugotavljalo voljo in namen vlagatelja. Ta dva elementa namreč nista pomembna pri odločanju o pridobitvi lastninske pravice niti po določbah Občnega državljanskega zakonika niti na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o podrednem zahtevku pa je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnik je v tožbi postavil dva nedenarna zahtevka (za ugotovitev solastninske pravice in za ugotovitev pravice do stanovanja) in s kasnejšo vlogo označil vrednost spornega predmeta za oba zahtevka skupaj. Nato je postavil podredni denarni zahtevek, tožbo glede nedenarnih zahtevkov pa umaknil. Kasneje je ponovno postavil zahtevek za ugotovitev solastninske pravice, ni pa označil vrednosti spornega predmeta. Ker v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se ne nanaša na denarni znesek, ni navedel vrednosti spornega predmeta, revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava glede ugovora zastaranja podrednega tožbenega zahtevka je utemeljen.

8. V obravnavani zadevi je sporno, kdaj je pričelo teči zastaranje zahtevka, ki ga je tožnik postavil v vlogi z dne 9. 3. 1995, tj. na povrnitev vrednosti vlaganj v nepremičnino, ki je bila ob postavitvi zahtevka v lasti toženca. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zastaranje pričelo teči z zaključkom vlaganj v letu 1976, je zmotno.

9. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54) in 361. členom ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, odkar je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po utrjenem stališču sodne prakse je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi s prikrajšanca na okoriščenca.(1)

10. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev:

- da sta tožnik in njegova žena (toženčeva mati) v obdobju od leta 1973 do 1976 izvedla vlaganja v nepremičnino,

- da je bila nepremičnina tedaj v solasti toženčevega očeta in babice, ki sta ta vlaganja v pričakovanju, da bo v novi zgradbi živel njun sin oziroma vnuk, molče dopustila,

- da je v letu 1982, tj. po smrti svoje babice, izključni lastnik nepremičnine postal toženec in

- da je imel tožnik dogovorjeno pravico uživanja sporne nepremičnine.

11. Izhajajoč iz navedenih dejstev do prehoda koristi s tožnika na toženca (oz. kot sta šteli sodišči, na njegovega pravnega prednika) ni prišlo ob zaključku vlaganj, marveč tedaj, ko je tožnik prenehal uporabljati nepremičnino, katere vrednost je bila po tožbenih trditvah s tožnikovimi vlaganji povečana. Ista okoliščina je za pričetek teka zastaralnega roka odločilna tudi v primeru, če gre za zahtevek iz naslova stvarnopravnih reparacij, kot bi moglo izhajati iz revizijskih navedb (prim. osmi odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Navedenega dejstva sodišči zaradi zmotnega stališča o pričetku teka zastaralnega roka nista ugotavljali. Glede na tožnikove navedbe, da ga je toženec pričel poditi iz stanovanja v drugi polovici leta 1990 in da se je dejansko izselil v letu 1995, ter dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek postavljen 9. 3. 1995, je ta okoliščina odločilna za presojo, ali je bil zahtevek postavljen v okviru zastaralnega roka.

12. Po navedenem je revizijsko sodišče revizijo zoper odločitev o primarnem zahtevku zavrglo, reviziji zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku pa ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 507/93 z dne 30. 6. 1994, II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997, II Ips 144/2005 z dne 21. 4. 2005 in II Ips 330/2005 z dne 29. 9. 2005. Z enakega stališča izhaja tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 102/2002-22. točka obrazložitve).