Vrhovno sodišče zavrne predlog za drugo pristojno sodišče zaradi odvetnikovega sedeža kot neutemeljen.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Okoliščina, da je toženec odvetnik s sedežem na območju krajevno pristojnega sodišča, ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnici sta pri Okrajnem sodišču v Piranu vložili tožbo zoper oba toženca zaradi prepovedi vznemirjanj in zaradi ustanovitve služnosti na nepremičninah ... Istočasno sta predlagali določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z utemeljitvijo, da je toženec odvetnik v Piranu in je kot tak v vsakodnevnih stikih in prijateljskih odnosih s sodniki in osebjem sodišča v Piranu. Aktivnosti toženca kot odvetnika na sodišču in njegova poznanstva v manjšem kraju pri tožnicah vzbujajo nezaupanje v nepristranskost Okrajnega sodišča v Piranu.

2. Drugi toženec je vložil odgovor na tožbo in nasprotno tožbo zoper tožnici zaradi prepovedi vznemirjanja in posegov v nepremičnino ... V zvezi s predlogom tožeče stranke je navedel, da ni nikakršnega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so zato podani drugi tehtni razlogi.

5. Tožnici se ne sklicujeta na lažjo opravo postopka pred drugim sodiščem, temveč zatrjujeta, da je podano njuno nezaupanje v nepristranskost Okrajnega sodišča v Piranu. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je nezaupanje neutemeljeno. Okoliščina, da je toženec odvetnik s sedežem na območju krajevno pristojnega sodišča, po ustaljeni sodni praksi ni tehtna okoliščina za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Praviloma stranke zastopajo odvetniki z območja sodišč, kjer teče postopek. Nesmiselno bi bilo pričakovati ali zahtevati kaj drugega. Tudi to, da je odvetnik sam stranka v postopku, ne vpliva na potek postopka. Službeni stiki odvetnika s sodniki ne morejo biti podlaga za dvom v objektivno obravnavanje posameznih zadev. Trditve o odvetnikovih poznanstvih s sodniki in sodnim osebjem pa so pavšalne in z ničemer izkazane. Ob upoštevanju obveznosti, da se morajo sodniki vselej vesti tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti ter glede na dodatno varovalko večstopenjskega sojenja, Vrhovno sodišče zaključuje, da ni razlogov za obstoj razumnega dvoma v objektivno nepristranskost sodišča., ki je pristojno obravnavati sporno pravno zadevo tožeče stranke. Zato je po ugotovitvi neutemeljenosti predlog tožeče stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v skladu s 67. členom ZPP zavrnilo.