Supreme Court dismisses appeal against first-instance court ruling in administrative procedure dispute.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against the first-instance court's decision to reject the administrative lawsuit. The first-instance court had rejected the plaintiff's claim because it did not find a different factual situation nor alter the contested administrative act, and the case did not involve constitutional rights violations. The Supreme Court upheld this outcome, ruling that an appeal against the first-instance judgment was inadmissible under the Administrative Procedure Act since the statutory conditions for such an appeal were not met.
Legislator headnote
AI generatedArticle 73 of the Administrative Procedure Act; Article 66 of the Administrative Procedure Act; Article 4 of the Administrative Procedure Act; Article 73 of the Administrative Procedure Act; Article 107 of the Administrative Procedure Act; Article 343 of the Civil Procedure Act; Article 22 of the Administrative Procedure Act; Article 76 of the Administrative Procedure Act; Article 82 of the Administrative Procedure Act: An appeal against a first-instance court judgment in an administrative proceeding is admissible only if the first-instance court found a different factual situation and altered the contested administrative act, or if the case concerns violations of constitutional rights; otherwise, the appeal is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, prav tako pa ni šlo za spor v zvezi s kršitvami ustavnih pravic, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo , saj pritožba zoper to sodbo v tem upravnem sporu ni dovoljena, kar je sodišče pravilno navedlo tudi v pravnem pouku sodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po predsednici senata na podlagi določbe 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB3 (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, U 442/2006-9 z dne 8. 4. 2008. S to sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 12. 12. 2005. S tem sklepom je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za odložitev izvršbe odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 12. 2. 1998, ki je postala izvršljiva dne 25. 4. 1998.
2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za pritožbo po 73. členu ZUS-1, saj prvostopno sodišče ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta, prav tako pa ni šlo za spor v zvezi z kršitvami ustavnih pravic. Zato tožnikova pritožba zoper navedeno sodbo z dne 8. 4. 2008 v tem upravnem sporu ni dovoljena (66. člen v zvezi s 4. členom, 73. členom in s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1). To je sodišče prve stopnje tudi navedlo v pravnem pouku sodbe.
3. Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga pritožbo. V pritožbi obširno navaja, da se pritožuje zoper sodbo, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je lastnik zemljišča in da mora sam plačevati vse dajatve, drugi pa samo hočejo komandirati. Navaja tudi svoje težave v zvezi s postavljeno ograjo, sosedi in pridobitvijo lokacijske informacije in gradbenega dovoljenja za legalizacijo ograje ter nerazumevanjem občinskih funkcionarjev glede tega.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V tem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZUS-1, da bi bila tožnikova pritožba zoper prvostopno sodbo dovoljena. Pri tem ni sporno, da je v skladu z določbo 73. člena ZUS-1 (ki ga je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, se ZUS-1 za ta primer uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 107. člena istega zakona) zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, če je to sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali, če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Navedena določba pa se nanaša na upravne spore v zvezi s kršitvami ustavnih pravic iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
6. Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, prav tako pa ni šlo za spor v zvezi s kršitvami ustavnih pravic, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo z dne 8. 4. 2008, saj pritožba zoper to sodbo v tem upravnem sporu ni dovoljena, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo v pravnem pouku sodbe. Pri tem je tudi pravilno primerno uporabilo določbe 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.