Administrative court dismissed appeal against enforcement order, ruling it is not a reviewable administrative act under ZUS-1.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V primeru sklepa, ki ga na podlagi 298. člena ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in ne za sklep, naveden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. Z dne 12. 2. 2009. Z navedenim sklepom je Upravni organ v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje objekta ... tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu naložil plačilo denarne kazni v višini 80.000 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom z dne 26. 11. 2008, v povezavi s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 24. 6. 2008, ter ji zagrozil, da bo izrečena kazen, če ne bo plačana v roku 8 dni od prejema sklepa, prisilno izterjana. Tožeči stranki je zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 80.000 EUR, če ne bo takoj po prejetju sklepa izpolnila obveznosti iz 2. točke sklepa o dovolitvi izvršbe (prenehanje uporabe objekta in opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti na objektu). Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil.

2. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev upravnega organa, s katero se inšpekcijskemu zavezancu izreče denarna kazen, akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke. Gre za odločanje o vsebinskih pravicah oziroma obveznostih stranke ter njenih pravnih koristih. Z zavrnitvijo pritožbe in zavrženjem tožbe je tožeča stranka prisiljena plačati izrečeno denarno kazen, čeprav je bila ta nezakonito izrečena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

5. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru sklepa, ki ga na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. S tem sklepom namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov, navedenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po citirani določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, s katerim se nadaljuje izvršba proti tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu, ker ta ne spoštuje prepovedi, ki mu jo je izrekel gradbeni inšpektor, ne sodi.

7. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep upravnega organa posega v pravni položaj tožeče stranke. V obravnavani zadevi gre za izvršbo obveznosti naloženih z izvršilnim naslovom, to je odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 5. 6. 2008, s posredno prisilitvijo, ki jo ureja 298. člen ZUP. Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom skladno s citirano določbo inšpekcijskemu zavezancu (ki je ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo prenehanja uporabe objekta in opravljanja gospodarskih ali drugih dejavnosti na njem) naložil plačilo denarne kazni, ki mu je bila zagrožena s sklepom z dne 26. 11. 2008, ter mu zagrozil z novo denarno kaznijo, če obveznosti ne bo izpolnil v danem roku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se znesek naložene denarne kazni ujema z zneskom denarne kazni, zagrožene s sklepom z dne 26. 11. 2008, ter da je višina naložene in zagrožene nove denarne kazni v mejah, ki jih določa Zakon o graditvi objektov – ZGO-1.

8. Tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehala uporabljati in bi bila zato izdaja izpodbijanega sklepa neutemeljena, niti ne navaja, v katere pravice, obveznosti ali pravne koristi naj bi ji bilo poseženo z izpodbijanim sklepom. Zgolj pavšalna pritožbena navedba o posegu v njen pravni položaj pa ne more vplivati na drugačno odločitev.

9. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožeče stranke, temveč se z njim le nadaljuje izvršba glede obveznosti tožeče stranke, o kateri je že bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.