Appeal dismissed because plaintiff failed to concretely specify the nature and amount of irreparable harm required for interim relief.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, da bi ji izvršitev izpodbijanega akta prizadela težko popravljivo škodo in v zvezi s tem tudi ni ponudila nobenega ustreznega dokaza, da ji taka škoda nastaja in da bi bila zanjo težko popravljiva. V upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, kar pa tožeča stranka dejansko ni storila, saj škode ni konkretno opredelila, niti po vsebini niti po višini.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, ki jo je vložila v zvezi s svojo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 9. 2009. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi družbe A. d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) zoper odločbo B. d.o.o. (v nadaljevanju: organ), in odločila, da se odločba organa odpravi in da je organ dolžan prosilcu posredovati fotokopije tam navedenih dokumentov, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnila. Organ je s prvostopno odločbo zavrnil zahtevo prizadete stranke – družbe A. za posredovanje fotokopij zahtevanih dokumentov.

2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka z navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala nastanka težko popravljive škode, kar je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

3. Tožeča stranka E. v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Glede varovanja poslovne skrivnosti se sklicuje na Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Škoda pa je v vsakem primeru morebitna bodoča škoda, ki se je v tem trenutku še ne da konkretizirati in opredeliti, vsekakor pa gre za milijonske zneske. Navajala in dokazala je, da bi bil že s samo pridobitvijo in razkritjem informacij, ki jih je označila kot poslovno skrivnost, konkurenčni družbi omogočen boljši konkurenčni položaj na trgu. Meni, da je njena zahteva za izdajo začasne odredbe v celoti utemeljena in bi moralo sodišče prve stopnje tej zahtevi ugoditi. Z izvršitvijo izpodbijanega akta bi ji nastala težko popravljiva škoda, ki jo utemeljeno opredeljuje že sam ZGD, kot tudi njeni interni predpisi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe. Predlaga tudi, da ji tožena stranka povrne njene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka z navedbami, da težko popravljiva škoda izhaja že iz določb ZGD, ko opredeljuje pojem poslovne skrivnosti in varstvo poslovne skrivnosti; da je škoda v vsakem primeru morebitna bodoča škoda, ki se jo v tem trenutku še ne da konkretizirati in opredeliti, vsekakor pa da gre za milijonske zneske; da je navedla in dokazala, da se že s samo pridobitvijo in razkritjem informacij, ki jih je označila kot poslovno skrivnost, konkurenčni družbi omogoči boljši konkurenčni položaj na trgu v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v pritožbi zoper izpodbijani sklep nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazala. Ni namreč izkazala nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, da bi ji izvršitev izpodbijanega akta prizadela težko popravljivo škodo in v zvezi s tem tudi ni ponudila nobenega ustreznega dokaza, da ji taka škoda nastaja in da bi bila zanjo težko popravljiva. V upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, kar pa tožeča stranka dejansko ni storila, saj škode ni konkretno opredelila, niti po vsebini niti po višini.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 82. in določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).