Supreme Court dismisses customs administrative review appeals, rejecting value and legal issue grounds.

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita kot X Ips 725/2007 in 726/2007, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 725/2007.

II. Reviziji se zavržeta.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

[JEDRO]

Izpostavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, navedeni v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 9. 10. 2007 po odvetniku vložila reviziji. V vsaki izmed njih navaja, da je vrednost spora 25.000 eurov, ter da sta dovoljeni iz razlogov po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K 1. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za postopka o istem predmetu, saj tožena stranka v obeh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

3. Reviziji nista dovoljeni.

4. Z izpodbijanima pravnomočnima sodbami je sodišče prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo tožbi, ki jih je tožeča stranka vložila zoper odločbi tožene stranke, s katerima je ta zavrnila pritožbi tožeče stranke in družbe C. d.d., L., zoper odločbi Carinskega urada L., s katerima je ta v vsakem posameznem primeru tožeči stranki kot deklarantu in družbi C. d.d. kot prejemnici blaga naknadno obračunal carinski dolg. Naknadni obračun je bil izveden, ker je bilo v postopkih naknadnega preverjanja carinskih deklaracij ugotovljeno, da je bilo carinsko blago ob uvozu deklarirano v napačno tarifno oznako in posledično ocarinjeno po napačni tarifni stopnji.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Po presoji Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008 in Up-1057/08-20 z dne 2. 4. 2009) to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

7. Tožeča stranka sicer navaja, da je vrednost izpodbijanega dela dokončnih upravnih aktov višja od z zakonom določene mejne vrednosti, vendar pri tem ne pojasni, kaj navedeni znesek predstavlja. Glede na obveznosti, ki so ji bile določene s prvostopenjskima carinskima odločbama, pa je njeno zatrjevanje o vrednosti spornega predmeta tudi neupravičeno. Prvostopenjski carinski organ je namreč v zadevi X Ips 725/2007 odmeril carinski dolg v višini 403.564,00 SIT, v zadevi X Ips 726/2007 pa v višini 339.824,00 SIT. Zato reviziji iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista dovoljeni.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Tožeča stranka zatrjuje tudi, da sta reviziji dovoljeni zaradi razjasnitve pomembnega pravnega vprašanja o veljavnosti pooblastila predstojnika upravnega organa. Državna podsekretarka, ki je v zadevah odločala, je namreč podpisala odločbe s pooblastilom ministra, ki v času odločanja na drugi stopnji ni bil več minister.

10. Navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 1783/2006. V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata ministra, ki ga je dal, vse do njegovega preklica oziroma odvzema.

11. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, ju je Vrhovno sodišče kot nedovoljeni zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

12. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.