Economic interest in a loan repayment does not constitute a legal interest for third-party intervention in an employment dispute.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnik (tožnikov oče) ima ekonomski interes, da tožnik, s katerim je sklenil posojilno pogodbo, v sporu zaradi ugotovitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmaga in s tem pridobi sredstva za vrnitev preživnine, kar pa ne zadošča za intervencijo v individualnem delovnem sporu, ampak bi moral imeti v sporu tudi pravni interes. Njegova intervencija je bila pravilno zavrnjena zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanimi sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dopusti stranske intervencije F.S. na strani tožnika.

Zoper takšen sklep je laično pritožbo vložil F.S.. Navaja, da je svoj pravni interes za stransko intervencijo utemeljeval s tem, da mora že eno leto, odkar je tožnik izgubil delo pri toženi stranki, prispevati za njegove življenjske potrebščine. Predvsem pa je materialno oškodovan s tem, da mu tožnik ne more obročno vračati posojila, ki mu ga je dal pred petimi leti in za katerega sta sklenila pogodbo. Tožnik sedaj že eno leto ne more izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti. Pravica F.S., da mu tožnik vrne posojilo, je odvisno od tega, ali bo tožnik zmagal v tem sporu. Navaja, da vloge ni tako natančno oblikoval, da jo je nameraval naslednjega dne dopolniti, vendar je od sodišča prve stopnje dobil obvestilo, da bo sodišče o tem odločalo na naroku čez nekaj dni. Pričakoval je, da bo na naroku imel možnost dodatno argumentirati priglasitev stranske intervencije, zato vloge ni pisno dopolnil. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi (pravilno spremeni) in dopusti intervencijo na strani tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da razlogi, ki jih pritožnik navaja v pritožbi, utemeljujejo obstoj pravnega interesa za stransko intervencijo. Prvi odstavek 199. člena namreč določa, da se tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, lahko pridruži tej stranki. Navedeno pomeni, da mora imeti intervenient pravni interes, ki je v tem, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, v njej tudi zmaga, saj zmaga ali poraz lahko vplivata na ohranitev ali spremembo pravnega razmerja med njim in stranko v postopku. Interes mora biti pravni, izhajati mora iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno od strank.

Tako v teoriji kot v sodni praksi ni nobenega dvoma o tem, da ekonomski interes ne zadošča za vključitev intervenienta v pravdo. Tožnik v pritožbi kot nov element, ki naj bi utemeljeval njegov pravni interes za stransko intervencijo, navaja posojilno pogodbo, ki naj bi jo sklenil s tožnikom. Pritožnik ima tako prav gotovo ekonomski interes, da tožnik v tem sporu zmaga in s tem pridobi sredstva, s katerimi bi lahko vrnil domnevno posojilo, vendar ta ekonomski interes ne zadošča za intervencijo v delovni spor, ki ga ima tožnik s toženo stranko.

V teoriji se ravno takšen odnos med dolžnikom in upnikom, kakršnega uveljavlja pritožba, navaja kot primer, ki ne omogoča intervencije. Tako Jože Juhart (Jože Juhart: Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, stran 317) navaja, da je upniku dosti na tem, da njegov dolžnik v pravdi zmaga, ker bo upnik na ta način prišel do plačila. Toda njegov interes na dolžnikovi zmagi je le gospodarskega značaja, saj dolžnikova zmaga ali poraz nič ne vplivata na pravno razmerje med upnikom in dolžnikom.

Še toliko manj pa pravni interes pritožnika za stransko intervencijo izkazujejo navedbe v vlogi, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Pritožnik je namreč navajal, da je njegov pravni interes v tem, da bi si v primeru zmage tožnika olajšal materialni položaj, saj kot oče sedaj že skoraj leto dni sofinancira življenjske potrebščine tožnika. Tožnik je s tem izkazal zgolj ekonomski interes, ki pa za stransko intervencijo ne zadošča, kakor je že razloženo zgoraj. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 199. člena ZPP, ko je zavrnilo intervencijo, saj pritožnik ni izkazal pravnega interesa, ki je ob litispendenci glavne pravde predpostavka za dopustnost stranske intervencije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.