Slovenian Supreme Court dismisses appeals for failure to meet burden of proof under Customs Act.

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot X Ips 117/2009, X Ips 118/2009, X Ips 119/2009, X Ips 120/2009 in X Ips 121/2009, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 117/2009.

II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

[JEDRO]

Ker revidentka v revizijah niti ne zatrjuje, še manj pa izkazuje, da bi bil za dovoljenost revizij podan kakšen izmed razlogov iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizije v tem primeru niso dovoljene, saj revidentka, po presoji revizijskega sodišča, ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 4. 3. 2009 po odvetniku vložila revizije. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. V obravnavanih primerih gre za več postopkov o istem predmetu, saj so z vloženimi revizijami (ki vse vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijane sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega sta v vseh primerih isti tudi stranki spora. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov, je Vrhovno sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 samo združilo navedene postopke v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkine tožbe zoper odločbe tožene stranke z dne 14. 7. 2006, z dne 9. 8. 2006 in z dne 14. 7. 2006, s katerimi je tožena stranka zavrnila revidentkine pritožbe zoper odločbe Carinskega urada M.S., vse z dne 16. 6. 2003. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski carinski organ revidentki po uradni dolžnosti naložil plačilo carinskega dolga na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999 in 40/1999) saj blago, prijavljeno v tranzitni carinski postopek po carinskih deklaracijah (ECL) z dne 30. 9. 2000, z dne 29. 6. 2000, z dne 13. 11. 2000, z dne 23. 10. 2000, z dne 17. 11. 2000, z dne 6. 10. 2000, ni bilo predano namembni carinski izpostavi in je bila potrditev carinskega izstopa, potrjena in overjena dne 1. 10. 20006, 29. 6. 2000, 13. 11. 2000, 27. 10. 2000, 18. 11. 2000 oziroma 6. 10. 2000, lažna.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojih sklepih, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Ker revidentka v revizijah niti ne zatrjuje, še manj pa obrazloži in dokazuje, da bi bil za dovoljenost revizij podan kakšen izmed razlogov iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizij v teh primerih ni mogoče dovoliti, saj revidentka po presoji revizijskega sodišča ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena. Revizija predstavlja namreč zgolj procesno upravičenje stranke (prvi odstavek 83. člena ZUS-1) in bi revidentka morala določno zatrjevati obstoj razlogov, zaradi katerih je revizija dovoljena ter obrazložiti, v čem ti razlogi obstojijo.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizije v obravnavanih primerih zavrglo kot nedovoljene na podlagi 89. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP

v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.