Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 436/2009 ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.436.2009 AI generated

Appeal dismissed as time-barred due to improper filing venue causing late arrival at competent court.

Case Number Sklep II Ips 436/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the appellant's request for leave to appeal, ruling the appeal time-barred. The appellant filed the appeal at the wrong court, causing it to arrive at the competent court after the statutory deadline expired. The court determined that the delay was not due to obvious negligence but rather a procedural error in venue selection, which invalidated the appeal under the Civil Procedure Act.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 367.1; 377: An appeal filed at an incompetent court is deemed time-barred if it arrives at the competent court after the expiration of the appeal period, unless the delay is attributable to obvious negligence by the appellant.

Keywords

AI generated
improper venue appeal time-barred appeal Civil Procedure Act appellant negligence supreme court review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe je tožnica lahko vložila le revizijo. Ker jo je naslovila na nepristojno sodišče, je na pristojno sodišče dospela po izreku revizijskega roka in je zato prepozna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morata toženca nerazdelno plačati 5.549,87 EUR s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnica je na vrhovno sodišče vložila vlogo, ki jo je označila „revizija s predlogom za dopustitev revizije“. V njej uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izvedencih in o pravočasnem predlaganju dokazov. Zato vrhovnemu sodišču predlaga, naj v nakazani smeri dopusti revizijo.

3. Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe je vrhovno sodišče tožničino vlogo lahko štelo le za revizijo in jo je zato odstopilo prvostopenjskemu sodišču. To je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je prepozna.

5. Institut dopuščene revizije je uvedla novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začela veljati 1. 10. 2008. V prehodni določbi drugega odstavka 130. člena novele je določeno, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novele na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj je sodišče prve stopnje sodbo, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, izdalo že 2. 7. 2008. Kasneje (na podlagi predloga stranke za izdajo popravnega sklepa o stroških) izdani dopolnilni sklep zaradi premalo priznanih stroškov postopka ne pomeni odločbe, s katerim se je postopek na prvi stopnji končal.

6. Tožnica je torej lahko vložila le revizijo. Ta se po 373. členu ZPP vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, rok za njeno vložitev pa po prvem odstavku 367. člena ZPP znaša 30 dni od vročitve drugostopenjske sodbe. Tožnica je drugostopenjsko sodbo prejela 18. 2. 2009. Revizijski rok se je zato iztekel 20. 3. 2009. Tožnica je res revizijo oddala priporočeno na pošto 19. 3. 2009, kar je en dan pred iztekom roka, vendar jo je naslovila na nepristojno sodišče. Zato je njena revizija na prvostopenjsko sodišče prišla šele v torek, 24. 3. 2009. Naslovitve tožničine revizije na vrhovno sodišče ni mogoče pripisati očitni pomoti njenega odvetnika. V 5. točki razlogov tega sklepa povzeta prehodna določba novele je jasna, tožničin predlog, naj vrhovno sodišče revizijo dopusti, pa tudi kaže na zmotno stališče, da za to zadevo že velja nova ureditev, ne pa na očitno pomoto vložnika v smislu sedmega odstavka 112. člena ZPP.

7. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožničino prepozno revizijo.