Supreme Court dismisses appeal in citizenship case, ruling applicant failed to prove severe consequences for denationalization proceedings.

I. Revizija se zavrže.

II. Revidenta sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revidenta bi v obravnavanem primeru morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanju nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, ne pa v denacionalizacijskem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku dne 19. 6. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujeta na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 2. 2009. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 1. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojena ... 1913 v M., od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o ugotovitvi državljanstva v zvezi z denacionalizacijo, to pa ni spor, ki bi se lahko izrazil v denarni vrednosti, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta pa z zatrjevanjem, da ima izpodbijana odločitev zanju hude posledice zaradi prikrajšanja na premoženju v postopku denacionalizacije, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije nista izpolnila. Navedbe revidentov se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi jima posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti tega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidenta morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanju nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidenta zelo hudih posledic nista izkazala, revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

7. Ker revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.