Court voids traffic fine due to lack of opportunity to defend against false identity claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court granted the request for protection of legality and voided a traffic fine issued to S.A. The prosecution argued that S.A. was not the actual driver but an imposter, constituting a fundamental procedural violation under Article 62(2) of the Offences Act. Although the defendant had no chance to respond to the specific allegation of impersonation, the court found substantial doubt regarding the facts due to official records showing the fine was issued to the wrong person. Consequently, the court annulled the fine and remitted the case to the traffic police for a new decision.
Legislator headnote
AI generatedArticle 62(2) of the Offences Act; Article 427 of the Criminal Procedure Act: If substantial doubt arises regarding the facts established in a final decision, the court must annul the decision and remand the case for new proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani plačilni nalog se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.
[JEDRO]
Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 2. alineji 62. člena ZP-1.
[OBRAZLOŽITEV]
A. 1. S.A. je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje Lendava z dne 25.7.2008 spoznana za odgovorno storitve prekrška po
petem odstavku 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). P
rekrškovni organ je storilki izrekel globo v znesku 120,00 EUR.
2. Zahtevo
za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da je bilo po pravnomočnosti navedenega plačilnega naloga ugotovljeno, da predmetnega prekrška ni storila S.A., temveč se je zanjo izdajala Z.K., kar pomeni, da S.A. v postopku o prekršku ni bila dana možnost, da se o njem izjavi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani plačilni nalog razveljavi ter zadevo vrne Policijski postaji Lendava v novo odločanje.
3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki S.A., ki pa se o njej ni izjavila.
B. 4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kar velja še posebej takrat, ko se o prekršku odloči s plačilnim nalogom, ki je namenjen predvsem obravnavi enostavnih dejanskih stanov. Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku (drugi odstavek 57. člena ZP-1), se namreč kršitelju po določbi drugega odstavka 57. člena ZP-1 izda in vroči takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav. Vendar pa ima vrhovni državni tožilec prav, da morajo biti kršitelju tudi v teh položajih zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), med njimi zlasti pravica, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve (22. člen Ustave, drugi odstavek 55. člena ZP-1). Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 2. alineji 62. člena ZP-1.
5. Sopotnici, ki ob kontroli prometa Policijske postaje Lendava dne 25.7.2008 ni bila pripeta, je bil izpodbijan plačilni nalog s poukom o pravici do pravnega sredstva izdan in vročen takoj na kraju storitve prekrška, kar je potrdila s podpisom. Osebi, zoper katero je uradna oseba prekrškovnega organa tega dne vodila postopek zaradi storitve uvodoma navedenega prekrška, je bila torej neposredno dana možnost, da se izjavi o prekršku, zato očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 2. alineji 62. člena ZP-1 ni utemeljen. Trditev zahteve, da ta možnost ni bila dana dejanski storilki temveč drugi osebi, se opira na novo dejstvo, ki v izpodbijanem pravnomočnem plačilnem nalogu ni bilo ugotovljeno, zato po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim
sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).
6. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Kot opozarja vrhovni državni tožilec, iz uradnega zaznamka Policijske postaje Lendava o izdaji plačilnega naloga napačni osebi z dne 17.8.2009 izhaja, da v obravnavani zadevi v postopku dejansko ni sodelovala S.A., zoper katero je bil izdan plačilni nalog, ampak druga oseba, to je po kasnejših ugotovitvah prekrškovnega organa Z.K. Ob upoštevanju okoliščin iz navedenega uradnega zaznamka in pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve izpodbijanega plačilnega naloga, da je bila storilka očitanega prekrška in oseba, udeležena v postopku pred prekrškovnim organom, S.A., ki je povedala, da je bila v času storitve prekrška v visoki nosečnosti, zaradi česar se sploh ni vozila z avtomobilom; Z.K. pa je v ponovnem razgovoru s policistom, ki je obravnaval prekršek, priznala, da se je v izogib odgovornosti za storjeni prekršek predstavila z lažnimi osebnimi podatki. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni plačilni nalog razveljavilo (427. člena ZKP v zvezi s členom 171. ZP-1) ter zadevo vrnilo Policijski postaji Lendava v novo odločanje.