Supreme Court dismisses appeal, ruling damages must balance subjective pain with objective compensation standards.

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica se je 1. 11. 2001 kot sopotnica osebnega vozila poškodovala v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpela večfragmentarni kompresijski zlom petega ledvenega vretenca, zožitev hrbteničnega kanala in popoškodbeno krvavitev iz nosu. Tožnici je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 32.100 EUR, in sicer 18.000 EUR za telesne bolečine, 2.000 EUR za strah, 1.100 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 11.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, od česar sta sodišči prve in druge stopnje odšteli valoriziran, že plačan znesek akontacije (31.116,46 EUR). V presežku (za 10.536,85 EUR) pa sta zahtevek zavrnili.

2. Tožnica vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po njenem mnenju zahtevana odškodnina za navedene oblike nepremoženjske škode popolnoma ustreza teži ugotovljenih posledic. Tožnica v reviziji ponovno navaja vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi upoštevali v zadostni meri. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale odškodnine v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je tudi predpostavka za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče po primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ocenjuje, da odškodnina prisojena tožnici za navedene oblike škode, ni bila prenizko odmerjena. Zato materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo uporabljeno v škodo tožnice.

6. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).