Supreme Court dismisses appeal claiming state liability for administrative errors not constituting unlawful conduct.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi napačne odločitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s pravnomočno sodbo v socialnem sporu odpravljena kot nezakonita odločba tožene stranke z dne 2. 12. 2003 in odločeno, da se tožniku prizna pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz naslova krajšega delovnega časa zaradi starševstva za obdobje od 1. 3. 2003 do 21. 3. 2005. Toženi stranki je bilo naloženo tudi, da je dolžna tožniku plačati prispevke in sicer v višini razlike plačila prispevkov od polovične do njegove polne delovne obveznosti z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je naložene obveznosti plačala 30. 5. 2007.

2. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso izkazani zakonski elementi za odškodninsko odgovornost. Zatrjevana zmotna uporaba prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja s strani pristojnih organov tožene stranke ne moreta predstavljati podlage za to. Nepravilnosti so bile odpravljene s pravnomočno sodbo. Tožena stranka je tožniku na podlagi pravnomočne sodbe tudi povrnila znesek že plačanih prispevkov za sporno obdobje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pojma protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti, ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba tožene stranke odpravljena. Izkazana bi bila zgolj v primeru, da bi tožena stranka očitno in (zlo)namerno odločila v nasprotju z relevantno materialno pravno podlago. Ker sta bili možni dve razlagi določbe Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih in se je razlaga tožene stranke kasneje izkazala za nepravilno, takega ravnanja ni mogoče šteti za protipravnega v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ). Tožnik tudi ni izkazal obstoja pravno priznane škode. Ne držijo njegove navedbe, da mu ne bi bilo treba plačevati višjih prispevkov, če bi toženka izdala pravilno in zakonito odločbo. Republika Slovenija zagotavlja plačilo prispevkov do polne obveznosti le od sorazmernega dela minimalne plače, ne pa do plačila od višje zavarovalne osnove.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila kot nezakonita odpravljena odločba tožene stranke in tožniku priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času in odločeno, da je tožnik upravičen do vrnitve ustreznih prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik bi moral plačevati prispevke za polovični delovni čas od svoje zavarovalne osnove, za preostale štiri ure pa bi morala prispevek plačevati tožena stranka od sorazmernega dela minimalne plače. Tožniku ne bi bilo treba pokrivati razlike do višine zavarovalne osnove, ki bi jo moral, če ne bi uveljavljal pravice do skrajšanega delovnega časa. Polovico prispevkov je zato plačal v preveliki višini in neutemeljeno in pomeni zanj izgubo, torej škodo. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da je imel upravni organ pravico, da v okviru samostojnega dela napačno tolmači zakonske predpise in da ni odgovornosti, ker ravnanje upravnega organa ni predstavljalo (zlo)namernega tolmačenja predpisov. Nedopustno – protipravno ravnanje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, tožena stranka pa je odgovorna tudi za pravilno ravnanje svojih uslužbencev.

5. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v 131. členu OZ. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev v organih tožene stranke, ki so odločali o tožnikovi pravici, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Nezakonitosti (in nepravilnosti) pravnomočnih oziroma dokončnih odločb državnih organov ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost države po 131. členu OZ oziroma 26. členu Ustave. Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost po citiranih določbah OZ in ustave, tudi ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Ločiti je tudi treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od nezakonitih ravnanj, ki jih zakrivijo državni organi in ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi - da je torej protipravno.

9. Pojma protipravnosti tudi ni mogoče enačiti s krivdo. Zato tudi stališče tožnika, da napačna odločitev tožene stranke pomeni sama po sebi krivdno ravnanje delavcev tožene stranke, ni utemeljeno.

10. Ker tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, je odločitev nižjih sodišč pravilna, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).