Appeal dismissed: Employee's partial absence with sick leave does not constitute just cause for dismissal.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Četudi je tožnik spornega dne delo opravljal le polovico delovnega časa, njegova odsotnost ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj je imel za celoten delovni dan priznan bolniški stalež za nego otroka. Dejstva, da je prišel na delo, kljub temu, da mu ni bi bilo treba, nato pa odšel po polovici delovnega časa, ni mogoče šteti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25.4.2005 (1. odstavek) in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi sklenjena 1.10.2004 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (2. odstavek). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo plač in ostalih pravic iz delovnega razmerja za čas od 27.5.2005 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 18. tega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (3. odstavek). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in postopa po določilih prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnik se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da so mu bile očitane kršitve pogodbenih obveznosti dokazane, nasprotno meni, da je sodišče pomanjkljivo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj o nekaterih pomembnih dejstvih ni izvedlo dokazov in tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

Dokazno breme je na strani delodajalca, ki pa po mnenju tožnika ni uspel dokazati, da je tožnik dne 22.2.2005 neupravičeno izostal iz pisarne ali predčasno zapuščal delovno mesto. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu – direktor oddelka pomorske agencije - in je po opisu del poleg ostalega zadolžen tudi za sodelovanje in kontaktiranje s strankami in operativnimi izvajalci del, za samostojno spremljanje in proučevanje trga ter pridobivanja poslov pri strankah, ima odgovornost za izterjavo dolgov in za reševanje najzahtevnejših reklamacij, kar predstavlja operativni del delovnih nalog, ki jih je pretežno mogoče opraviti izven pisarne pri komitentih.

To pa pomeni odsotnost iz pisarne in predčasno zapuščanje pisarne, ne pa z delovnega mesta, saj se delo v takih primerih opravlja na terenu. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je bil tožnik dolžan obveščati direktorja o svoji odsotnosti iz pisarne, saj kaj takega ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ali katerega drugega interneta akta, ki bi predpisoval tako ravnanje in obveznost. Enako ostaja nedokazan očitek kršitve o predčasnem zapuščanju delovnega mesta brez odobritve nadrejenega delavca dne 15.3.2005. Tožnik je svoje delo opravljal izven pisarne in bil na razgovoru pri predstavniku podjetja O. d.o.o. zaradi dogovora o medsebojnem sodelovanju pri oskrbi ladij in glede vprašanja provizije.

Tožnik je dokazal z izjavo predstavnika - direktorja navedene družbe, ki potrjuje sestanek s tožnikom v spornem terminu. Nedokazan je tudi izostanek z dela z dne 1.4.2006. Tudi če se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik ta dan bil na delu kljub odobrenemu bolovanju je ugotoviti, da je bil na poslovnem razgovoru v družbi E. d.o.o. in se vrnil po izteku delovnega časa, kar potrjuje podpisana izjava tega predstavnika. Tudi glede očitkov vinjenosti, razen izjav predstavnika tožene stranke in njegovih prič, sodišče nima dokaza.

Tako tožena stranka kot vsak, ki dela v poslovnem svetu ve, da je povsem običajno po sklenitvi posla nazdraviti in nekaj spiti, zaradi tega pa tožnik ni bil opit, kot to želi zlonamerno prikazati tožena stranka. Tudi za očitek glede škode, se krivda neutemeljeno pripisuje tožniku. Obračun stroškov bi moral sodelavec posredovati v kontrolo in potrditev h tožniku, česar pa ni storil in je napačni obračun poslal ladjarju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je delno napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na kršitev pogodbenih obveznosti z dne 1.4.2005, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku z dne 25.4.2005, pri tem pa ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot to določa 1. odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Tožena stranka je izkazala, da je takšno pisno opozorilo tožniku podala dne 31.1.2005. Po določilih 2. odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Navedeno je tožena stranka v postopku tudi ugotovljala in tožnika večkrat opozarjala na napake. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevaje pri tem 5. odstavek 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu podati odpoved najkasneje v 30 dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Tožnik je dne 18.4.2005 podal pisni zagovor, s sprejemom pisnega zagovora pa je bilo v konkretnem primeru šteti, da je tožnik podal svoje razloge in se je delodajalec tako seznanil z vsemi okoliščinami primera in v nadaljnjih 30 dneh odločil o utemeljenosti obdolžitev. Tako je šteti, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved upoštevaje pri tem subjektivni in objektivni rok.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožniku bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 25.4.2005 po določilih 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR iz razlogov:

da je dne 22.2.2005 ob 11.45 uri neupravičeno in predčasno zapustil delovno mesto in uporabil službeno vozilo v zasebne namene, vse brez odobritve nadrejenega,

da je dne 15.3.2005 ob 14.30 uri predčasno in brez odobritve nadrejenega zapustil delovno mesto,

da je dne 1.4.2005 ob 12.00 uri neupravičeno in brez odobritve nadrejenega zapustil delovno mesto ter se po 4 urah vrnil na delovno mesto in odklonil opravljanje testa za ugotavljanje alkoholiziranosti ter

da je dne 25.3.2005 izstavil napačen obračun stroškov ladje X, ki je bila v Kopru med 22. in 24.3.2005, zaradi česar je bila družba oškodovana za 1.127,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede kršitve z dne 22.2.2005, glede kršitve z dne 15.3.2005 ter glede kršitve z dne 25.3.2005, pri tem pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede kršitve z dne 1.4.2005 pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu za nego družinskega člana, pri tem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava štelo, da iz razloga, ker je le-ta prišel na delo in normalno opravljal delo (približno pol dneva), bil zavezan izpolnjevati vse svoje obveznosti in dolžnosti in se ne more zato opravičeno sklicevati na odsotnost dela. Ker je tožnik delal, to pomeni, da je sam štel, da tega dne opravlja svoje delovne naloge in posledično zanje nosi odgovornost, tako da čas za pijačo ne more trajati par ur, zato je glede na odhod z dela okrog 12.00 ure šteti, da je neupravičeno in brez odobritve pristojne osebe izostal z dela. Ob navedenem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delavec ne more za isti čas imeti priznan bolniški stalež zaradi nege otroka po določilih predpisov o zdravstvenem zavarovanju in imeti tudi v tem istem času tudi dolžnost opravljati delo. V kolikor je tožnik prišel na delo omenjenega dne in je opravljal delo približno pol dneva, njegova odsotnost za ostali ostalo polovico dneva nikakor ne more iti tožniku v škodo, kot je to zmotno stalo sodišče prve stopnje. Tako je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugotovilo, da tožnik ni storil očitane mu kršitve z dne 1.4.2005, saj je imel za ta čas odobren bolniški stalež za nego družinskega člana. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče izrecno pojasnjuje, da so ostale očitane in dokazane kršitve tožnika takšna narave, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede seznanjanja delodajalca o tožnikovi (ne)opravičeni odsotnosti, kar ni bilo urejeno ne v splošnem aktu delodajalca in ne v pogodbi o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 31. člen ZDR določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje pri tem organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, pri čemer pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določa 32. člen ZDR. Tako ima delodajalec pravico, da od zaposlenih zahteva določene minimalne standarde poslovnega obnašanja v zvezi s prisotnostjo na delovnem mestu, uporabo službenega avtomobila in načina sklepanja poslov (po gostinskih lokalih in pri tem uživanja alkoholnih pijač). Prav tako se je delavec po določilih 35. člena ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, tako, da tožnik nosi odgovornost za napačen obračun stroškov za ladjo X, kar je posledično povzročilo neplačilo opravljenega dela tožene stranke.

Tožnik je tako kršil zakonske obveznosti delavca, ki so določene v 31. členu, 32. členu in 35. členu ZDR, zaradi česar mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po določilih 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP, saj je ugotovilo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.