Supreme Court dismisses appeal where lower courts correctly rejected plaintiff's claim due to lack of evidence.

Pritožbeno sodišče se je dolžno opredeliti le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Kolikor pa revizijske navedbe pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč glede ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki posodil denar, pa revizija s takimi navedbami ne more uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vrnitev posojila, ki naj bi ga dal toženki. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila med njima sklenjena posojilna pogodba oziroma da je toženki izročil zatrjevani znesek.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vse njegove pritožbene navedbe. Poleg tega trdi, da bi morala toženka dokazati, da je bila predložena posojilna pogodba ponarejena, česar pa ni uspela storiti.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 360. člena ZPP določa, da se je pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali je J. K. original posojilne pogodbe videl že leta 1995, ali mu je tožnik pokazal kopijo potem, ko je že vložil tožbo. Nižji sodišči sta namreč utemeljeno pojasnili, da ne dvomita v tožnikovo navedbo, da je tožnik J. K. v postopku predloženo pogodbo pokazal, kar pa ni dokaz, da je bila zatrjevana posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama in da je tožnik toženki izročil 16.000 DEM. Zato pritožbeno sodišče, s tem ko ni odgovorilo na zgoraj navedeno pritožbeno navedbo, ni kršilo določb pravdnega postopka.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje obrazložilo, da izvedenec zaradi slabih fotokopij ni mogel ugotoviti, ali je bila predložena kopija pogodbe spremenjena ali ne, zaradi česar je moralo sodišče odločiti na podlagi ostalih dokazov. Tako je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na grafologovo mnenje, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je podpis na pogodbi toženkin, čeprav toženka tega sploh ni zanikala.

8. Kolikor pa revizijske navedbe pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč glede ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki posodil denar, pa revizija s takimi navedbami ne more uspeti. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč tožnik ni uspel dokazati, da je toženki posodil zahtevani znesek, je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vračilo tega zneska materialnopravno pravilna.

10. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava). Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.