Supreme Court dismisses appeal on non-material damages, upholding first-instance award for motorcyclist injuries.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 6.907.000.00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 266.647,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval kot motorist v prometni nesreči dne 17.8.1996. Izvedenec prim. dr. M. S. je ugotovil, da je utrpel odprt prelom notranje grče leve stegnenice in odprt prelom pogačice v kolenskem sklepu, raztrganje medialne vzdolžne in prednje križne vezi in odrgnine kože. Potrebni sta bili dve operaciji, 29 dni hospitalizacije, trimesečna imobilizacija, petmesečna uporaba bergel, 116 fizikalnih zdravljenj, številni pregledi in rentgenske preiskave. Pretrpel je hude in dolgotrajne bolečine, medtem ko mu bodo občasne blage bolečine ostale še v bodoče. Prestal je primarni in sekundarni strah. Ostala je velika vidna brazgotina na levem kolenu. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 25 odstotkov. Ni več sposoben za svoje delo rudarja. Prav tako se ne more več ukvarjati s športom in ne voziti motorja. Ne more počepniti, poklekniti, dvigniti bremena in težko hodi po neravnem terenu. Zato mu je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 2.100.000,00 SIT, za strah 800.000,00 SIT, za skaženost 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT, skupaj 6.900.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.100.000,00 SIT z obrestmi in stroški. Ponavlja ugotovitve izvedenskega mnenja dr. S. in se sklicuje na medicinsko dokumentacijo ter na lastno izpovedbo. Poudarja svojo mladost. Meni, da sta sodišči napačno presodili ugotovljena dejstva in v nasprotju z 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih prisodili prenizko odškodnino. Najbolj je prizadet, ker se ne more več ukvarjati s športom, ker ni več sposoben za svoje delo in za vojaško službo in ker si ne more najti dekleta. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Vse, kar tožnik navaja v reviziji v zvezi s pretrpljenimi in bodočimi bolečinami, s strahom, s skaženostjo in z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bilo ugotovljeno in upoštevano že v dosedanjem postopku. Ker tožnik povzema ugotovitve izvedenskega mnenja, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, tega ni treba več ponavljati, saj sodbi in tožnik izhajata iz enakih dejanskih ugotovitev. Revizijsko sodišče pritrjuje tožniku, da je prestal hude in dolgotrajne bolečine in da je bilo zdravljenje tudi sicer povezano s težavami in zapleti, kot so: dve operaciji, hospitalizacija, imobilizacija noge, bergle, izredno dolgotrajno fizikalno zdravljenje in številne druge neprijetnosti. Toda priznana odškodnina 2.100.000,00 SIT predstavlja velik znesek. Takšne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode priznava sodna praksa samo za hude poškodbe z dolgotrajnim zdravljenjem. Višje odškodnine so pridržane za najtežje primere.

Odškodnini za strah in za skaženost v polni meri upoštevata načelo individualizacije odškodnin za nepremoženjsko škodo in zaradi tega presegata zneske, ki jih za ti dve obliki nepremoženjske škode v podobnih primerih priznava sodna praksa.

Z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so tudi v ustrezni meri upoštevane vse težave, na katere opozarja tožnik. Na določitev odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT je vplivala tožnikova mladost in izguba delovne sposobnosti za poklic rudarja, ki ga je opravljal. Upoštevano je tudi, da je tožnik prikrajšan za športne dejavnosti. Vse to predstavlja znatne omejitve v življenjskih aktivnostih. Toda po drugi strani je treba upoštevati, da so tožnikove sposobnosti v veliki meri vendarle ohranjene in da je zato tožnikov položaj bistveno drugačen od tistih primerov, ko gre za izgubo pretežnega obsega življenjskih sposobnosti. Ker mora biti ohranjena razlika med najhujšimi škodami in takimi, kot je doletela tožnika, uravnava sodna praksa odškodnine v medsebojnih razmerjih. Prisojena odškodnina to upošteva in je zato v skladu z merili, določenimi z 200. in 203. členom ZOR. V celoti je tožniku priznana odškodnina v znesku 6.900.000,00 SIT, kar je v ustreznem sorazmerju z nepremoženjsko škodo, ki jo tožnik trpi v vseh uveljavljanih oblikah. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), vendar te kršitve ni.

Izrek o stroških se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). To ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Zato revizije zoper izrek o stroških ni (1. odstavek 400. člena ZPP) in revizijsko sodišče tega dela revizijskih navedb ni obravnavalo.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena ZPP.