Supreme Court dismisses request for protection of legality due to lack of legal interest in a gift contract case.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Namen zahteve za varstvo zakonitosti je drugačen od revizije, saj je zahteva za varstvo zakonitosti namenjena varstvu javnega interesa po poenotenju sodne prakse, kljub temu pa je vložena v posamični zadevi s predlogom za spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe ali sklepa, kar je namen vseh (rednih in izrednih) pravnih sredstev. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je pravni interes za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v 374. členu ZPP, ki se uporablja na podlagi 391. člena ZPP tudi za zahtevo za varstvo podan v tistih primerih, ko poseg Vrhovnega sodišča lahko privede do drugačne odločitve odločitve v zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo darilno pogodbo z dne 21. 4. 1998, ki sta jo sklenili A. M. kot darovalka in I. B. kot obdarjenka, ker je ugotovilo, da darovalka ob sklenitvi pogodbe ni bila sposobna izjaviti lastne volje in ni mogla pravilno doumeti posledic svojega ravnanja.

2. Toženka se je proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti pravnomočni sodbi je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno oporabo materialnega prava, ker sta obe sodišči uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o izpodbojnih pogodbah (111. in naslednji členi), namesto da bi uporabili določbe o ničnih pogodbah (103. in naslednji členi). Javni interes vidi v zagotovitvi enotne in pravilne uporabe prava pri neveljavnosti pravnega posla poslovno nesposobne osebe. Vrhovno državno tožilstvo navaja, da darovalka v času podpisa darilne pogodbe ni bila poslovno sposobna, toda 111. člen ZOR med razlogi za izpodbojnost določa omejeno poslovno sposobnost, ne pa (popolne) poslovne nesposobnosti, zaradi česar ni mogoče uporabiti določb o izpodbojnih pogodbah. Po 56. členu ZOR mora imeti pogodbenik za sklenitev veljavne pogodbe poslovno sposobnost, posledica kršitve pa je ničnost po prvem odstavku 103. člena ZOR. Pri ničnosti in izpodbojnosti gre za dve različni obliki neveljavnosti pogodb in zahtevek za razveljavitev ni nekaj manj, pač pa nekaj drugega kot ničnost. Zato ni mogoče pogodbe razveljaviti, čeprav je nična, pa je tožeča stranka zahtevala zgolj razveljavitev.(1) Zato Vrhovno državno tožilstvo predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Po 391. členu v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(2), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(3), je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. V 374. členu ZPP, ki se uporablja na podlagi 391. člena ZPP tudi za zahtevo za varstvo zakonitosti, je določeno, da izredno pravno sredstvo ni dovoljeno, če ga vloži nekdo, ki zanj nima pravnega interesa. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je sicer drugačen od revizije, saj je zahteva za varstvo zakonitosti namenjena varstvu javnega interesa po poenotenju sodne prakse, kljub temu pa je vložena v posamični zadevi s predlogom za spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe ali sklepa, kar je namen vseh (rednih in izrednih) pravnih sredstev. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča(4) je pravni interes za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti podan v tistih primerih, ko poseg Vrhovnega sodišča lahko privede do drugačne odločitve v zadevi.

7. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev darilne pogodbe, ki jo je sklenila 21. 4. 1998. Zahtevala je torej, da sodišče ugotovi, da pogodba nima učinka, kar je enaka posledica, kot pri ničnosti, le da pri slednji ni nobenih časovnih omejitev za vložitev tožbe. To pomeni, da bi razveljavitev izpodbijane sodbe povzročila novo pravdo zaradi ničnosti pogodbe, učinek za pravdni stranki pa bi bil enak, kot je učinek v obravnavani zadevi, to je, da pogodba ne velja. Enako velja za primer, da bi se Vrhovno sodišče odločilo za spremembo sodbe. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče po 377. členu ZPP zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti.

---.---

Op. št. (1): Glej A. Galič, komentar k 2. členu ZPP v knjigi L. Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, 2005

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 45/2008

Op. št. (4): Npr. II Ips 64/1998 z dne 4. 6. 1998, II Ips 519/2004 z dne 11. 5. 2006, I I Ips 939/2006 z dne 8. 11. 2007 in II Ips 659/2006 z dne 15. 1. 2009