Appeal dismissed; identical factual basis precludes new claim despite minor factual differences under ne bis in idem.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Dejansko podlago tožbenega zahtevka je potrebno razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historični dogodek. Na isti dejstveni kompleks zato ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajo ali izpustijo. Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, s posebnim sklepom pa je tožniku naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju je zaključek nižjih sodišč, da je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, napačen. Priznava, da sta stranki v obravnavani zadevi in zadevi II P 213/2007 isti in da je pravna podlaga enaka, nasprotuje pa stališču nižjih sodišč, da je enaka tudi dejanska podlaga obeh zahtevkov.

V pravdi II P 213/2007 je namreč zatrjeval, da je bila podarjena nepremičnina, parc. št. 1172/5, vl. št. .., k.o. ..., že prodana. Ker je zahteval vračilo nepremičnine v naravi, je sodišče zaradi nesklepčnosti tožbe zahtevek zavrnilo. V obravnavani zadevi prav tako zahteva vračilo podarjene nepremičnine v naravi, ob tem pa zatrjuje, da nepremičnina ni bila prodana. Po tožnikovem mnenju identiteta dejanske podlage ni podana, zato ne gre za materialno pravnomočnost. Zaradi zmotne ugotovitve, da gre za že razsojeno zadevo, je sodišče napačno uporabilo 319. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sklep višjega sodišča spremeni tako, da njegovi pritožbi proti prvostopenjskima sklepoma ugodi, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo pošlje višjemu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže (drugi odstavek 319. člena ZPP). Ena izmed glavnih posledic pravnomočnosti je tako prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

7. Po pravilnih ugotovitvah nižjih sodišč je v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi II P 213/2007, obravnavni pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, podana subjektivna identiteta spora, saj v obeh zadevah nastopata isti stranki. Pravilno je tudi stališče, da sta pravdi identični v objektivnem smislu. Po večinskem stališču sodne prakse(1) je po pravnomočnosti odločbe potrebno slediti spoznanjem ekvivalenčne teorije, ki pri presoji objektivne identitete tožbenega zahtevka enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in dejansko podlago tožbenega zahtevka.

Ni sporno, da je tožbeni predlog v obravnavani zadevi in zadevi II P 213/2007 enak, saj tožnik v obeh primerih od toženke zahteva, da mu vrne v last in posest polovični delež nepremičnine, parc. št. 1172/5, vpisane pri vl. št. ..., k.o...., ter da mu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Enaka pa je tudi dejanska podlaga obeh zahtevkov. V obeh zadevah namreč tožnik svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da polovični delež nepremičnine predstavlja darilo, ki ga je toženki podaril v času trajanja njune zakonske zveze, in da je do vračila darila upravičen, saj je toženka vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, gre pa za darilo, ki ni običajno in sorazmerno z njegovimi premoženjskimi možnostmi (84.

člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Res je, da je tožnik v zadevi II P 213/2007 tudi zatrjeval, da je bila podarjena nepremičnina že prodana, medtem ko v obravnavani zadevi tega ne navaja. Zgolj nenavedba posameznega dejstva, ki je bilo sicer odločilno pri presoji sklepčnosti tožbe v zadevi II P 213/2007, pa dejanske podlage tožbenega zahtevka po mnenju revizijskega sodišča ne more spremeniti. Dejansko podlago tožbenega zahtevka je namreč potrebno razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historični dogodek.(2) Na isti dejstveni kompleks zato ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajo ali izpustijo.(3) Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

Ker v obravnavani zadevi in zadevi II P 213/2007 ne gre za dva časovno in krajevno ločena življenjska dogodka, ki bi se opirala na bistveno drugačno dejansko podlago, sta nižji sodišči pravilno presodili, da sta tožbena zahtevka identična in da obstoji procesna ovira za vsebinsko odločitev v konkretni zadevi (drugi odstavek 319. člena ZPP).

8. Uveljavljana procesna kršitev tako ni podana, zato je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS: sklep II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008, sklep II Ips 873/2006 z dne 16. 4. 2009, sklep II Ips 468/2003 z dne 26. 2. 2004, sklep II Ips 311/2000 z dne 14. 12. 2000, sodba II Ips 253/97 z dne 3. 9. 1998, sklep II Ips 648/96 z dne 19. 3. 1997.

Op. št. (2): Prim. D. Wedam-Lukić, komentar 184. člena v: L. Ude in drugi (2005), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije in GV. Tako tudi sklep VS RS II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008.

Op. št. (3): Prim. J. Zobec (2006), Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, v: Pravnik, letn. 61, št. 11/12, str. 910-911. Tako tudi A. Galič (2003), Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, v: Zbornik znanstvenih razprav, let. 63, str. 168. Enako tudi S. Triva in M. Dika (2004), Građansko parnično procesno pravo, 7. izmijenjeno i dopunjeno izd., Zagreb: Narodne novine, str. 646-649.