Appeal dismissed; first instance court correctly based damages on proven facts without speculating future events.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je svojo odločitev v izpodbijani sodbi glede višine odškodnine oprlo izključno na v tožbi podana dejstva in pri tem ni samo predvidevalo bodoči tek dogodkov in si samo dodatno iz v tožbi podanih navedb razlagalo posledice, ki lahko vplivajo na višino odmerjene odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo pod 1. točko izreka naložilo tožencu v plačilo tožnici 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2008 do plačila, pod 2. točko izreka je višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 9.000,00 EUR, kot neutemeljenega zavrnilo in pod 3. točko izreka tožencu naložilo v povrnitev tožnici pravdne stroške v znesku 289,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper zavrnilni in stroškovni del zamudne sodbe (2. in 3. točka izreka) se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dosojena in zavrnjena odškodnina v zamudni sodbi ni skladna tožbenemu zahtevku. Tožnica namreč vtožuje 14.000,00 EUR, medtem ko je prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR in zavrnjena v višini 10.000,00 EUR, kar je skupno 15.000,00 EUR. Poleg tega je prisojena odškodnina občutno prenizka.

Prizadejane poškodbe so namreč bile hude in ima tožnica v posledici njih zagotovo trajne posledice. Zaradi zloma nosu ima še danes težave z dihanjem, kar jo že pri vsakdanjih opravilih močno ovira. Zaradi teh težav bo predvidoma v letu 2009 prestala tudi operacijo nosu, ki bo posledice napada poskušala sanirati in katere posledice bodo ponovne močne bolečine, ki jih bo tožnica čutila med okrevanjem. Poleg tega ni možno trditi, da se bo po operaciji zdravstveno stanje saniralo. Tako je tožničin zahtevek v višini 3.000,00 EUR povsem utemeljen.

Za znižanje odškodnine iz naslova strahu sodišče ne navede utemeljenih in razumnih razlogov. Še danes živi v strahu in se boji ponovnega napada s strani toženca, kar jo bo po vsej verjetnosti spremljalo skozi celo življenje. Ker je toženec bivši partner tožnice, gre v konkretnem primeru za primer družinskega nasilja, ki se nadaljuje tudi po končani zvezi oziroma se celo še stopnjuje in pojavlja v vseh mogočih oblikah. Nedvomno je tožeča stranka žrtev tega toženčevega neprestanega nasilja, tako psihičnega kot fizičnega, ki kljub obsodbi v kazenskem postopku ne pojenja.

Danes ni možno trditi, da bodo brazgotine v prihodnosti sanirane in da čez čas ne bodo več vidne. Tudi operacija v letu 2009 bo lahko imela za posledico novo brazgotino. Zato tudi odškodnina iz naslova skaženosti ni upravičeno znižana. Neutemeljeno je nadalje znižana tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glavoboli se namreč še danes pojavljajo in se bodo verjetno tudi v prihodnosti. Poleg tega slabše vidi, kar negativno vpliva na kvaliteto življenja tožnice in se bo sčasoma verjetno tudi še poslabšalo. Še posebno pa se je spremenil način življenja tožnici po dogodku, saj se izogiba družbe in ne hodi sama od doma v poznejših urah, ker se boji toženca.

Boji se, da bi se dogodek ponovil ali da bi se zgodilo še kaj hujšega.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene pripombe o neskladnosti sodbenega izreka s tožbenim zahtevkom so brezpredmetne, ker je sodišče prve stopnje to neskladje saniralo s popravnim sklepom z dne 3.4.2009.

V 3. točki 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je izrecno določeno, da sodišče z zamudno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku, v kolikor njegova utemeljenost izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Torej so relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku edino tista dejstva, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je svojo odločitev v izpodbijani sodbi glede višine odškodnine oprlo izključno na v tožbi podana dejstva in pri tem ni samo predvidevalo bodoči tek dogodkov in si samo dodatno iz v tožbi podanih navedb razlagalo posledice, ki lahko vplivajo na višino odmerjene odškodnine. Iz navedenega se nadalje da zaključiti, da so za odločitev o pritožbi irelevantne in neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki dodatno pojasnjujejo posledice poškodb, ki jih je tožnici povzročil toženec in ki bi sicer lahko vplivale na višino odškodnine.

Glede na v pritožbi zatrjevana pravnorelevantna dejstva za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini po posameznih postavkah, katera v razlogih izpodbijane zamudne sodbe povzame tudi sodišče prve stopnje, je po sodišču prve stopnje prisojena odškodnina primerna in skladna določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po določbi katerega oškodovancu za nepremoženjsko škodo pripada pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pri čemer je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).