Appeal allowed; negative declaratory suit valid for determining non-existence of landlord's fee rights, not just facts.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja, kot da gre za poslovne prostore.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedopustno zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da prostori, ki so locirani v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu V., ki se sestoji iz sobe površine 61,30 m2 in sobe površine 23,45 m2 z enim vhodom, predstavljajo stanovanje, zaradi česar tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in drugih stroškov v tistem delu, ki jih je tožena stranka imenovala poslovni prostor površine 49,96 m2.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev sklepa. Iz izreka sklepa izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje tožbo tožnika zavrglo v celoti, kar iz obrazložitve ne izhaja. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejanski obseg tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka tudi zahteva, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroške upravljanja in druge stroške v tistem delu, ki jih je tožena stranka imenovala poslovni prostor površine 49,96 m2. Omenjeni del tožbenega zahtevka ni predmet obrazložitve. Tožbeni zahtevek je sklepčen, zato bi ga prvo sodišče moralo obravnavati.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil negativno ugotovitveno tožbo, ki jo ZPP ureja v 181. členu. V prvem odstavku 181. člena ZPP je določeno, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot nedopustno iz razloga, ker iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožeča stranka zahteva ugotovitev dejstva in sicer, da prostori v katerih prebiva predstavljajo stanovanjski in ne poslovni prostor. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča v delu, da z ugotovitveno tožbo ni možno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja dejstev (ali gre za poslovni ali stanovanjski prostor), saj sodišče v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih, marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki iz ugotovljenega dejanskega stanja izvira ( glej A.

Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV, str. 144), vendar pa ima obravnavani tožbeni zahtevek dejansko dva dela, na kar tožeča stranka utemeljeno opozarja. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku namreč (tudi) zahteva, da se ugotovi, da tožena stranka nima pravice zaračunavati stroškov upravljanja in druge stroške za tisti del, ki ga je tožena stranka imenovala poslovni prostor v površini 49,96 m2. V tem delu tako ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, temveč za ugotovitev neobstoja pravice tožene stranke, da zaračunava tožeči stranki za sporni del prostorov stroške upravljanja kot, da gre za poslovne prostore.

Tožeča stranka izkazuje pravni interes, da se na podlagi ugotovitvene tožbe ugotovi kakšne pravice ima tožena stranka do tožeče stranke iz naslova plačila stroškov upravljanja oziroma kakšne so obveznosti tožeče stranke iz takšnega pravnega razmerja. Takšen tožbeni zahtevek pa je dopusten, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 181. člena ZPP. Podan je pravni interes tožeče stranke za takšno tožbo, saj glede obstoja te sporne pravice oziroma pravnega razmerja obstaja negotovost, zaradi česar se čuti tožeča stranka ogrožena v svojem pravnem položaju, obstaja pa tudi opravičena potreba, da se negotova situacija razjasni. (glej VSH Gž 2430/66, 17.1.1967 Publikacija:Pregled VSH 1966-1967 str.49, podobno A.

Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV, str. 149). Tožeča stranka zatrjuje obstoj drugačnega pravnega razmerja kot tožena stranka, zato imata pravdni stranki različne poglede na (ne)obstoj upravičenj (pravic, obveznosti), ki izvirajo iz takšnega razmerja. Tožeča stranka želi s tožbo doseči jasnost glede (ne)obstoja in obsega tega razmerja in svojih obveznosti, zato je negativna ugotovitvena tožba dopustna, saj tudi ne zasleduje le ekonomskega interesa.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožbo tožnika zavrglo kot nedopustno, napačno uporabilo procesne določbe ZPP (181. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.