Appeal dismissed; co-ownership division in kind rejected due to unequal property values and lack of payment ability.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nasprotna udeleženka je predlagala delitev skupnega premoženja v naravi, in sicer tako, da se njej dodeli stanovanje v celoti, predlagatelju pa garaža, vendar pa takšna delitev ni mogoča, saj je po ugotovitvah izvedenca stanovanje skoraj trinajstkrat vrednejše od garažnega boksa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je skupno premoženje udeležencev, in sicer 80/234-tin štirisobnega stanovanja s kabinetom v 1. nadstropju z drugimi prostori, vpisanega pri parc. št. 315, in garažni boks v garažni hiši v Ljubljani, v objektu A, v etaži 9, označen s številko 33, zemljiškoknjižno nevpisan in pridobljen na podlagi soinvestitorske pogodbe št. 371, z dne 11.11.1970, na katerem imata udeleženca deleže vsak do 1/2, razdružilo s prodajo in delitvijo kupnine med oba udeleženca vsakemu 1/2.

Nasprotna udeleženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj sklepa zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, je nesklepčen, ker nima razlogov, ne vsebuje podlage ter je nerazumljiv, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin in med samimi listinami. Navaja še, da prebiva na naslovu ŠX, ne pa na naslovu ŠY. Zaradi nepotrebne napake sodišče v izreku ni zapisalo, na katerem naslovu leži stanovanje, ki se razdruži. Opozarja, da pri predmetnem stanovanju ne gre za štirisobno stanovanje s kabinetom. Predmet delitve sta dve nepremičnini. Premoženje je deljivo v naravi, zato bi se moralo sodišče prve stopnje prepričati z ogledom na kraju samem in nato odločiti z najmanjšimi možnimi bremeni za udeleženca. V stanovanju, ki je predmet delitve dejansko živi že 50 let. Sodišče prve stopnje je v postopku ni zaslišalo in ji je tako onemogočilo sodelovati v postopku. Z ustreznimi poizvedbami bi zlahka ugotovilo kje živi in kaj je predmet delitve. Predlagatelju je sposobna izplačati njegov delež in mu je 30.1.2009 posredovala pisno poravnalno ponudbo v smeri izplačila solastnega deleža. Sodišče bi se lahko z ustreznimi poizvedbami prepričalo v pravilnost trditev nasprotne udeleženke glede predlagateljeve prištevnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet razpravljanja v tem postopku je bil predlog za delitev skupnega premoženja udeležencev, bivših zakoncev, ki obsega dve nepremičnini: 80/234-tin iz nacionalizacije izvzetega štirisobnega stanovanja s kabinetom v 1. nadstropju z drugimi prostori vpisanega pri parc. št. 315 in garažni boks v garažni hiši v Ljubljani, v objektu A, v etaži 9, označen s številko 22, zemljiškoknjižno nevpisan in pridobljen na podlagi soinvestitorske pogodbe št. 372 z dne 11.11.1970. Sodišče je obe nepremičnini v izreku svoje odločitve opredelilo v skladu z določilom 2. odstavka 119. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Tako je solastniški delež štirisobnega stanovanja opredeljen natančno tako, kot je tudi vpisan v zemljiški knjigi, garažni boks, ki ni vpisan v zemljiški knjigi pa je ustrezno listinsko opredeljen. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da v izreku ni zapisalo naslova stanovanja, ki je predmet delitve oziroma da je napačno zapisalo, da je predmet delitve štirisobno stanovanje s kabinetom.

Sodišče je odločalo v postopku o delitvi skupnega premoženja, ker med udeležencema ni bilo sporazuma o delitvi (1. odstavek 118. člena ZNP in 2. odstavek 70. člena Stvarno pravnega zakonika, SPZ). Materialnopravno izhodišče za delitev skupnega premoženja je splošno načelo, po katerem sodišče dodeli posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje vsakemu od udeležencev, upoštevajoč njihove upravičene interese na posameznih stvareh, kot ti izhajajo iz zakona ali iz namena posameznih stvari (2. odstavek 128. člena ZNP). Če delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (4. odstavek 70. člena SPZ). Nasprotna udeleženka je predlagala delitev skupnega premoženja v naravi in sicer tako, da se njej dodeli stanovanje v celoti, predlagatelju pa garaža, vendar pa takšna delitev ni mogoča, saj je po ugotovitvah izvedenca stanovanje skoraj trinajstkrat vrednejše od garažnega boksa. Kljub pozivom sodišča pa se do konca postopka ni opredelila do izplačila deleža predlagatelja v denarju oziroma, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje: sodišču ni izkazala za verjetno, da je sploh sposobna v roku, ki ga določa zakon predlagatelju izplačati njegov delež. Trditev nasprotne udeleženke, da v stanovanju, ki je predmet delitve dejansko živi že 50 let, ki pa je v postopku ni izkazala, zato niti ni relevantna. Prav tako ni relevantno, da je nasprotna udeleženka po odločitvi sodišča prve stopnje in le dva dni pred vložitvijo pritožbe predlagatelju posredovala predlog za izplačilo polovice vrednosti obravnavanih nepremičnin. Sodišče je tudi jasno pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam nasprotne udeleženke, da naj bi bil predlagatelj poslovno nesposoben in neprišteven. Predlagatelju poslovna sposobnost formalno ni odvzeta, glede na predloženo procesno gradivo pa sodišče tudi ni imelo nikakršnih razlogov za dvom o obstoju njegove sposobnosti, ki se sicer domneva. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) je bilo treba pritožbo nasprotne udeleženke zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).