Appeal dismissed; inheritance court need not state estate value in ruling, only for tax calculation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

ZD v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine, zato je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.

Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem J. O. izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo premoženje, ki spada v zapuščino. Kot zakonite dediče je razglasilo zapustnikovo vdovo V. O., hčerko A. O. in sina A. O., vsakega do 1/3. Pod točko III izreka je povzelo dedni dogovor, ki so ga sklenili zakoniti dediči glede delitve premoženja, in nato odločilo, da se zemljiškoknjižna izvedba sklepa o dedovanju opravi po uradni dolžnosti.

Zoper sklep se pritožujeta zakoniti dedinji V. in A. O. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na vrednost zapuščine. Predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se vrednost zapuščine določi na 7.000,00 EUR, od katere naj se odmeri sodna taksa. Navajata, da ne nasprotujeta meritorni odločitvi sodišča, da pa ne soglašata z oceno vrednosti zapuščine na 50.000,00 EUR. Pojasnjujeta, da je zapuščina vredna največ 7.000,00 EUR, saj je podedovana hiša v razpadajočem stanju. Zato menita, da je dejansko stanje glede vrednosti zapuščine zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi napačno odmerjena sodna taksa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju v obrazložitvi svoje odločitve, s katero je sicer ugotovilo obseg zapuščine, razglasilo zakonite dediče in povzelo dedni dogovor med njimi, ocenilo vrednost zapuščine na 50.000,00 EUR. Ker med zakonitimi dediči vrednost zapuščine ni bila sporna (glej zapisnik naroka z dne 14.10.2008, list. št. 13 in 14), Zakon o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami) pa v 214. členu izrecno ne predvideva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o tem, je sodišče prve stopnje zgolj v obrazložitvi zapisalo, koliko naj bi znašala vrednost zapuščine. Ta ugotovitev ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko. Po določbi prvega odstavka Tar. št. 9/a Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami, ki se uporablja na podlagi 39. člena ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08) se namreč sodna taksa plača po čisti vrednosti zapuščine, ki jo sodišče ugotovi po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Sodišče prve stopnje je ocenilo vrednost zapuščine na opisan način, s podatkom o vrednosti zapuščine so se dediči strinjali oziroma niso nasprotovali njeni oceni. Le če se kateri izmed dedičev (do konca zapuščinske obravnave) ne strinja s podatkom o vrednosti zapuščine ali odmerjeno takso, lahko sodišče odredi, da ocenijo vrednost zapuščine izvedenci in o tem izda sklep. Zato zakoniti dedinji s pritožbenimi izvajanji, da je vrednost zapuščine bistveno manjša in zakaj, ne moreta uspeti, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom in 163. členom ZD, kajti pritožnici ne povesta, zakaj tega nista mogli pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno zavzemanje za drugačno vrednost zapuščine (in posledično višino sodne takse) je tako v tej fazi postopka prepozno.

Glede na navedeno pritožnici, ki drugih relevantnih pritožbenih razlogov ne navajata, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa o dedovanju tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 163. členom ZD), s pritožbo ne moreta uspeti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).