Supreme Court dismisses appeal denying war victim status to child whose mother died in 1944 air raid.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Otroku, katerega starš je umrl za posledicami bombnega napada vojaških letal, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 3. 3004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Laško z dne 28. 3. 2002, s katero je ta zavrnila tožničino zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – otrok ubitega starša.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja ZZVN – UPB1 (Ur. l. RS, št. 18/2003) in na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Tožbene navedbe, da je tožničina mati umrla za posledicami napada vojaških letal in da je bila takrat stara le osem let, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) navaja, da se ne more sprijazniti s stališčem prvostopnega sodišča. Smrt njene matere je posledica vojnega napada vojaških letal dne 24. maja 1944, tožnica pa je bila takrat stara komaj osem let. Glede na navedeno meni, da je upravičena do priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišče je glede na dejanske ugotovitve obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe ZZVN. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožničina mati umrla za posledicami bombnega napada vojaških letal. Tako dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožničina mati namreč ni umrla v okoliščinah, ki jih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa osmi odstavek 2. člena ZZVN. Po navedeni določbi je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941, ali je padel, ali umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na pot domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945, ter tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko območje. Da je tožničina mati umrla v okoliščinah, ki so po tej določbi pravno pomembne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tožnica niti ne zatrjuje.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.