Supreme Court dismisses appeal for failing to meet burden of proof regarding value threshold and legal issue significance.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Samo s pavšalnim sklicevanjem na dovoljenost po 1. in 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 revident ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik dne 10. 4. 2008 po odvetnici vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2006, s katero je bilo tožnikovi pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje delno ugodeno, in sicer je tožena stranka II. točko izreka odločbe Davčnega urada L. z dne 19. 3. 2002, spremenila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, tako da te tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, s čimer je izrek odločbe uskladila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004. Z odločbo upravnega organa prve stopnje je bila tožniku ugotovljena davčna osnova za odmero davka od dejavnosti za leto 2000, odmerjen davek od dohodka iz dejavnosti in naložena v plačilo razlika DDV za davčna obdobja januar-junij in julij-december 2000.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnik uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Tožnik je sicer navedel vrednost spornega predmeta 105.493,76 EUR, kar pa po ustaljeni upravno-sodni praksi samo po sebi ne zadostuje za dovoljenost revizije. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik z zgolj pavšalno navedbo zneska ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Jasno in določno bi namreč moral izkazati, kateri znesek predstavlja vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe. Tožnik v reviziji razen pavšalne navedbe vrednosti spora (pcto) ni obrazložil, kaj ta znesek predstavlja in kolikšen del odmerjenega davka je dejansko sporen. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7. Tožnik kot revizijski razlog navaja tudi 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno-sodni praksi revizijskega sodišča mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tožnik v reviziji niti ne navaja, katero vprašanje šteje za pomembno pravno vprašanje, niti ne navaja odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ne navaja, da bi bila praksa prvostopnega sodišča glede vprašanja, ki ga ima v mislih, različna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Samo s pavšalno navedbo določbe ZUS-1 kot podlage za dovoljenost revizije tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.