Supreme Court dismisses review when respondent's duty to act lacks legal interest after first-instance judgment.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je bilo s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnice zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa. Dolžnost ravnanja tožene stranke po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2003 (pravilno: 2004), in v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep inšpektorja za varstvo osebnih podatkov z dne 1. 12. 2003, s katerim je bil ustavljen postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov – ZVOP, ki je bil uveden zaradi prijave tožnice, ker v postopku ni bilo ugotovljenih kršitev določb ZVOP.

2. Tožena stranka v reviziji (prej pritožbi) predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

4. Revizija ni dovoljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da odloča Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po ZUS-1. Skladno z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se vložene pritožbe do uveljavitve ZUS-1 obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, če ne izpolnjuje pogojev iz ZUS-1 za obravnavanje kot pritožbe. Zato Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke obravnava kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1. 1. 2007.

6. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo revizije lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi je bilo s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnice zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa. Dolžnost ravnanja tožene stranke po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Le potencialna možnost, da je v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.