Appeal dismissed; late certificate lacking consent to skip hearing does not violate right to defense.

Pritožba obdolžene A.Š. se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

[JEDRO]

Potrdilo, ki ga je obdolženka naknadno dostavila sodišču, ne vsebuje opravičila za izostanek na zaslišanju, o čemer se je sodišče prepričalo tudi pri zdravnici v zdravstvenem domu. Sicer pa zagovornik v pritožbi tudi ni navedel, v čem bi obdolženkino zaslišanje lahko prispevalo k drugačni odločitvi sodišča. Res je, da je pravica obdolženca, da se zagovarja, pravica, ki mu jo daje tako ZP-1 (90. čl.) kot tudi Ustava (29. čl.), vendar uresničenje pravice do zagovora predpostavlja tudi aktivno ravnanje obdolženca, to je, da se odzove vabilu sodišča. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca ter da se je obdolženka z ugotovljenim rezultatom strinjala in je takšen zapisnik brez pripomb podpisala, tudi po presoji višjega sodišča neposredno ustno zaslišanje obdolženke ni bilo nujno in je bila zato odločitev sodišča, da izda sodbo brez njenega zaslišanja, o čemer je bila obdolženka z vabilom na zaslišanje tudi opozorjena, pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena A.Š. odgovorna za prekršek po d. tč. četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. čl. ZVCP-1. Izrečena ji je bila globa 950,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk s prenehanjem vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora obdolžena plačati stroške postopka – sodno takso po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je zagovornik obdolženke vložil pritožbo, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, tako zaradi bistvene kršitve določb postopka, kot tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter odločitve o sankcijah. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, Ministrstvu za notranje zadeve pa naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila, podrejeno pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbami 133. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1), kar pomeni, da je vestno pretehtalo dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev določb Ustave in Zakona o prekrških.

Zagovornik najprej obširno pojasnjuje svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izda sodbo brez obdolženkinega zaslišanja. Vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z razumnimi in prepričljivimi razlogi in višje sodišče nima pomislekov glede zaključka, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez obdolženkinega zaslišanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, potrdilo, ki ga je obdolženka naknadno dostavila sodišču, ne vsebuje opravičila za izostanek na zaslišanju, o čemer se je sodišče prepričalo tudi pri zdravnici v zdravstvenem domu (glej uradni zaznamek na list. št. 8 spisa). Sicer pa zagovornik v pritožbi tudi ni navedel, v čem bi obdolženkino zaslišanje lahko prispevalo k drugačni odločitvi sodišča. Res je, da je pravica obdolženca, da se zagovarja, pravica, ki mu jo daje tako ZP-1 (90. čl.) kot tudi Ustava (29. čl.), vendar uresničenje pravice do zagovora predpostavlja tudi aktivno ravnanje obdolženca, to je, da se odzove vabilu sodišča. Glede na to, da je bil prekršek obdolženke, to je vožnja pod vplivom alkohola, ugotovljen s pomočjo indikatorja alkohola v izdihanem zraku in je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (priloga A1) razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca ter da se je obdolženka z ugotovljenim rezultatom strinjala in je takšen zapisnik brez pripomb podpisala, tudi po presoji višjega sodišča neposredno ustno zaslišanje obdolženke ni bilo nujno in je bila zato odločitev sodišča, da izda sodbo brez njenega zaslišanja, o čemer je bila obdolženka z vabilom na zaslišanje tudi opozorjena), pravilna. V skladu z določbami 80. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) je namreč zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim bi obdolženka dala pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Kot pa je bilo povedano, obdolženka na zapisnik ni imela pripomb.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanski stan prekrška (zatrjevanje, da je obdolženka pila alkoholno pijačo v času, ki je pretekel med prometno nesrečo in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti) so nove in se v skladu s tretjim odstavkom 157. čl. ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upoštevajo. Pritožnik mora namreč pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Kot pa je razvidno iz predhodno navedenega, se obdolženka neopravičeno ni odzvala na vabilo sodišča prve stopnje na zaslišanje, prav tako do odločitve sodišča prve stopnje ni podala nikakršnih navedb niti dokaznih predlogov, zato je z navedbami v pritožbi prepozna, prav tako glede predloga za zaslišanje priče .

Glede očitka, da je sodišče prve stopnje ob utemeljevanju zaključka, da je obdolženka prekršek storila iz malomarnosti, uporabilo izraz zavestna malomarnost, ki ga novi kazenski zakonik ne pozna več, pa je treba povedati, da ima Kazenski zakonik (KZ-1) res spremenjen opis malomarnosti glede na KZ, vendar zgolj drugačen opis malomarnega ravnanja v KZ-1 na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva (primerjaj drugi odst.26. čl. KZ-1 z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi).

ZVCP-1 v petem odstavku 130. čl., ki je bil uporabljen ob izreku sankcije, predpisuje, poleg globe, izrek 18 kazenskih točk in ne 10 kot navaja zagovornik v pritožbi, ko se sklicuje na določbo d. tč. četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da so bile obdolženki vse sankcije izrečene v okviru predpisanih. Ker posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale izrek omiljene sankcije niso podane, takšnih okoliščin pa tudi zagovornik ne navaja v pritožbi, višje sodišče v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Glede na navedeno pritožba obdolženke ni utemeljena in jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 147. čl. ZP-1 dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).