Court partially allowed appeal correcting interest rate cap application under Obligations Act and Euro Act.

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I/1) spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka S.Z. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.924,35 EUR (4.295.391,40 SIT) v roku 15-ih dni, pod izvršbo.“

V ostalem se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Prvotožena stranka upravičeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko tožeči stranki prisojenih obresti ni omejilo do višine obresti, ki so jih te dosegle 31.12.2001 oziroma glede zneska 38.936,90 SIT, dokler višina obresti ni dosegla glavnice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: I. po tožbi: 1. da je tožena stranka S.Z. dolžna plačati tožeči stranki 743.439,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 110.000,00 SIT od 12.8.1994 dalje, od zneska 255.142,00 SIT od 12.9.1994 dalje, od zneska 210.982,00 SIT od 17.11.1994 dalje, od zneska 167.315,00 SIT od 16.12.1994 dalje in od zneska 38.936,90 SIT od 30.1.1999 dalje; 2. tožbeni zahtevek zoper B.K. pa je zavrnilo; II. po nasprotni tožbi: 1. da je tožena stranka A. d.o.o. dolžna povrniti S.Z. 101.789,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1999 dalje do plačila; 2. višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; III. glede pravdnih stroškov odločilo, da jih je tožena stranka S.Z. dolžna povrniti tožeči stranki A. d.o.o. v znesku 219.321,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in pod tč. IV. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 28.2.1995 razveljavilo v 1. in 3. tč. izreka sklepa.

Zoper to sodbo, konkretno zoper odločitev pod tč. I/1 se po svojem pooblaščencu pritožuje prvotožena stranka in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev te odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloga iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ker se v obrazložitvi sploh ni opredelilo do vložene tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža oziroma na njen pomeni v luči zatrjevane pasivnosti prvotožene stranke. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, da je sporna pogodba nična in temu primerno razsoditi. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je vpis prenosa družbenega deleža deklaratorne in ne konstitutivne narave. Tožena stranka nikoli ni bila vabljena na skupščino družbenikov, vse operativne posle pa je tudi opravljala drugotožena stranka. Pasivno vlogo prvotožene stranke pa je potrdila tudi priča M. Podrejeno opozarja tudi na odločitev Ustavnega sodišča o teku zamudnih obresti in meni, da je z njihovo polno uveljavitvijo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilni in popolno ugotovilo vse bistvene okoliščine predmetnega spora, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere se pavšalni sklicuje v pritožbi tožena stranka, pa tudi nobene kršitve, postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa deloma napačno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

Sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.11.2000 s katero je bilo ugotovljeno, da je pogodba o neodplačni odvsojitvi poslovnega deleža v družbi A.M. d.o.o., sklenjena med L.Š. in B.K. nična sodišče prve stopnje obravnava na 3. in 4.str. obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlog, da pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo »na njen pomen v luči zatrjevane pasivnosti prvotožene stranke« pa je posledica dejstva, da zarjevanj glede te povezave pritožnica tekom postopka sploh ni podala. Tudi stališče, da je vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register zgolj deklaratornega značaja niti v sodni praksi niti v pravni teoriji ni sporno. Tudi razlogi sodišča prve stopnje s katerimi opredeljuje vlogo pritožnice, kot aktivne družbenice v izbrisani družbi so ustrezno argumentirani in jih pritožbene trditve nikakor ne morejo omajati.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa prvotožena stranka upravičeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko tožeči stranki prisojenih obresti v tč. I/1 izreka ni omejilo do višine obresti, ki so jih te dosegle 31.12.2001 oziroma glede zneska 38.936,90 SIT, dokler višina obresti ni dosegla glavnice. Glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-300/04 bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje moralo zahtevku ugoditi zgolj do višine nateklih zamudnih obresti do 1.1.2002, v tistih primerih, ko so obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), v primeru, ko so dosegle glavnico po 1.1.2002 pa bi moralo zahtevku ugoditi glede obresti samo do višine glavnice, v obeh primerih pa višji tožbeni zahtevek zavrniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je to storilo pritožbeno sodišče. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo obresti od zneska 110.000,00 SIT od 12.8.1994 do 31.12.2001 558.673,98 SIT, od zneska 255.142,00 SIT od 12.9.1994 dalje do 31.12.2001 znašajo 1.249.941,43 SIT, od zneska 210.982,00 SIT od 17.11.1994 do 31.12.2001 znašajo 945.956,69 SIT, od zneska 167.315,00 SIT od 16.12.1994 do 31.12.2001 pa znašajo 719.506,20 SIT, na znesek 38.936,90 SIT pa je potrebno obračunati obresti v višini glavnice, saj so te obresti glavnico dosegle 1.4.2002, kar vse je razvidno iz sodbi priloženih obračunov (priloge 1 do 7). Skupno torej znaša zahtevek iz naslova obresti, ki ga je tožena stranka dolžna plačati, znesek 3.551.952,10 SIT, ker pa je tožeči stranki dolžna plačati tudi glavnico v višini 743.439,30 SIT, dejansko tožeči stranki skupno dolguje znesek 4.295.391,40 SIT, sedaj predstavlja 17.924,35 EUR. Zato je pritožbeno sodišče glede na spredaj obrazloženo ter v skladu z določbami 1. in 4. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v zgoraj obrazloženem smislu spremenilo.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov pritožbe, saj je ta s pritožbo uspela zgolj glede akcesornih terjatev, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari.