Supreme Court dismisses appeal on good faith possession and adverse possession under ZTLR and ODZ.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Dobroverna posest, se domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po 72. členu ZTLR. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo po tretjem odstavku 221. člena ZPP 1977 na tožencu, ki pa sodišč prve in druge stopnje ni uspel prepričati, da bi pokojna A. S. izvajala doživljenjsko posest na sporni parceli zaradi ustne pogodbe in da bi njeni nasledniki za to vedeli.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Tudi to pot je ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini, parc. št. 561/1 pašnik v izmeri 558 m2, ki je vpisana pri vl. št... k.o..., in sicer vsak do 1/2. Zato je tožencu naložilo, da mora izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za bremen prost prenos lastninske pravice na tožnika, sicer jo bo nadomestila sodba. Naložilo mu je tudi povrnitev 91.885,00 tolarjev pravdnih stroškov tožeči stranki. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej odločitvi je toženec pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da sodišči nista verjeli toženi stranki, češ da je smela pravna prednica N. M., to je njena mati A. S., sporno parcelo uporabljati samo do svoje smrti. Šteli sta, da bi S. v takem primeru ne podarila parcele M., ki jo je kasneje prodala tožnikoma. Toženec poudarja, da je za dogovor zvedel od svojih staršev in da bi morala parcela po smrti S. pripasti nazaj k toženčevi domačiji. Problem pa je delala tožeča stranka, ki je začela zatrjevati, da je lastnica sporne parcele. Čez sporno parcelo je naredila cesto in sedaj je pridobila še lastninsko pravico. Čeprav je prišlo do prvih težav okrog lastnine že leta 1974, tožnika nista sprožila spora, vse dokler so bile žive priče, ki so vedele za to relacijo. Ker sta se zavedala, da so lastniki drugi ljudje, tožnika nista bila dobroverna posestnika in nista mogla priposestvovati lastninske pravice na sporni parceli.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14.7.1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče opravilo postopek po določilih ZPP 1977, ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 predvideno, da se postopek nadaljuje po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v 385. členu ZPP 1977 taksativno določenih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju uporabe prava, to je procesnih in materialnih predpisov, je v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske ugotovitve spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč in kolikor revizija izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, tega ni mogoče upoštevati. Dokazno oceno bi bilo mogoče izpodbijati samo v primeru, če bi prišlo do napake zaradi bistvene kršitve procesnih pravil, toda revizija, ki samo na splošno navaja ta revizijski razlog, ne omenja in ne utemeljuje nobene take kršitve. Ker tudi revizijsko sodišče ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), ta revizijski razlog ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, predvsem pravno pravilo paragrafa 1468 Občnega državljanjskega zakonika (ODZ), ki je omogočalo priposestvovanje lastninske pravice v 30 letih. Ker pa je bila z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let (načelno mnenje z dne 4.4.1960, objavljeno v zbirki sodnih odločb, št. 5/1-1960), je priposestvovalna doba enaka dobi, ki jo je kasneje predpisal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80-36/90). Ta je v 28. členu določil, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let. Če pa je posestnik nepremične stvari samo dobroveren, pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem po preteku 20 let. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da sta pravni prednici tožnikov N. M. in pred njo A. S. izvajali posest na parc. št... k.o.... že od leta 1934 oziroma 1935 dalje, sta pravilno uporabili materialnopravna pravila o priposestvovanju, ko sta ugotovili, da sta tožnika pridobila na njej lastninsko pravico, ker je bila ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z M. lastninska pravica že priposestvovana. Dejstvo, da sta tožnika (in pred njima njuni pravni predniki) izvajala posest, niti ni sporno. Ker je posest temeljila na veljavnem pravnem naslovu, je bila tudi zakonita, kar pa ob izkazani dolgotrajni posesti niti ni pomembno. Pomembna je le dobroverna posest, ki se domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po 72. členu ZTLR. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo po tretjem odstavku 221. člena ZPP 1977 na tožencu, ki pa sodišč prve in druge stopnje ni uspel prepričati, da bi pokojna A. S. izvajala doživljenjsko posest na sporni parceli zaradi ustne pogodbe in da bi njeni nasledniki za to vedeli.

Ker sta torej tožnika izkazala, da so njuni pravni predniki več kot predpisano dolgo dobo izvajali dobroverno posest, sta po samem zakonu (na originaren način) pridobila lastninsko pravico in toženec jima mora omogočiti, da to dejstvo vpišeta v zemljiško knjigo, kamor se vpisujejo stvarnopravne pravice na nepremičninah.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo treba po 393. členu ZPP 1977 zavrniti neutemeljeno revizijo.