Court allows appeal, overturns second instance, and remands case for new decision on work injury liability.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Električni podaljšek sam ni nevaren. Nevarno je lahko delo v zvezi z njim. Delo pa je tožnik opravljal za toženo stranko. Zato je za odškodninsko odgovornost tožene stranke pomembno, ali je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravljal zanjo in po njenem naročilu, nevarno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za poškodbe pri delu z dne 19.11.1993 v športni dvorani v N. Ugotovilo je, da je bilo tožnikovo delo pri priključitvi koša na električno omrežje nevarno. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjala tožena stranka, ki je zato tožniku objektivno odškodninsko odgovorna.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da ni šlo za nevarno dejavnost. Vtik v vtičnico namreč ni nevarna dejavnost, če je električna napeljava brezhibna. Pač pa je nevarna stvar električni podaljšek z napako, ko se ga uporabi. Vendar tožena stranka ni bila imetnik tega podaljška, kajti to je bila Športna dvorana ... V obravnavanem primeru ni ugotovljena niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da potrdi prvostopno vmesno sodbo, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nevarno delo z elektriko, ne pa električni priključek. Tožena stranka je opravljala nevarno dejavnost. Zato je tožniku odškodninsko odgovorna. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa revizija omenja ugotovitev, da je bil električni priključek last Športne dvorane ...

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Sodba prve stopnje ugotavlja, da je bilo tožnikovo delo pri priključitvi koša na električno omrežje nevarno. Sodišče druge stopnje pa meni, da ni šlo za nevarno dejavnost, saj enako delo opravljajo gospodinje, ko se lotijo likanja ali sesanja. Nevarna stvar je električni podaljšek z napako. Ker tožena stranka ni bila imetnik podaljška, ne odgovarja za škodo, ki je nastala v zvezi z njim. Takšno stališče drugostopne sodbe, po katerem je odločilno za odškodninsko odgovornost tožene stranke dejstvo, da ni bila imetnik električnega podaljška kot nevarne stvari, je napačno. Podaljšek sam ni nevaren. Nevarno je lahko delo v zvezi z njim. Delo pa je tožnik opravljal za toženo stranko. Zato je za odškodninsko odgovornost tožene stranke pomembno, ali je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravljal zanjo in po njenem naročilu, nevarno (2. odstavek 154.

člena, 173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem ni mogoče tožnikovega dela poenostaviti na ta način, da se obravnava samo spoj vtiča in vtičnice. Šlo je namreč za montažo koša za košarko in pri tem za delo z elektriko. Nesreče z elektriko so pogoste. Zato je treba ugotoviti značilnosti tožnikovega dela ter okoliščine in vzroke njegove nesreče. Na podlagi teh ugotovitev je šele mogoče sprejeti stališče, ali je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal, nevarno.

Zaradi napačnega pravnega stališča, da v obravnavanem primeru temelji odškodninska odgovornost tožene stranke samo na imetništvu nevarne stvari, ne pa tudi na opravljanju nevarne dejavnosti, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 395. člena ZPP). Čeprav izvedeni dokazi dajejo odgovore na nekatera bistvena vprašanja v zvezi z odgovornostjo tožene stranke, pa ti dokazi niso ocenjeni in jih sodba ni vzela kot podlago za svoje ugotovitve o zatrjevani nevarni dejavnosti tožene stranke, v okviru katere je tožnik opravljal svoje delo.

Nadaljnji napotki sodišču druge stopnje niso potrebni. Vseeno pa v zvezi s tem revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo razne listine, med njimi zapisnik o nesreči z dne 30.11.1993 (A 1) in prijavo poškodbe pri delu z dne 22.11.1993 (B 2). Ne prva ne druga sodba teh listin ne obravnavata. Listini pa vsebujeta pomembne podatke o tem, da je tožena stranka sama opredelila tožnikovo delovno mesto kot zelo nevarno in o tem, da se je poškodoval na svojem delovnem mestu (rubrika 14 in 15 prijave poškodbe pri delu). V teh listinah so tudi podatki o vzroku nesreče (predimezionirana varovalka, napaka v vtičnici na priključku). To kaže na sovpadanje napak, kar lahko vpliva na predvidljivost škodnega dogodka in s tem na oceno, ali gre za nevarno dejavnost.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbo druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo odločanje. V novem sojenju bo treba oceniti izvedene dokaze in ugotoviti, ali potrjujejo stališče tožeče stranke, da je prišlo do nesreče pri opravljanju nevarne dejavnosti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.