Appeal against eviction order dismissed; separate claim for vacating property requires separate review under ZPP Art. 382.3.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Kadar se podrejeni tožbeni zahtevek nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, je v premoženjskem pravnem sporu dovoljenost revizije proti pravnomočni odločitvi v podrejenem zahtevku, treba posebej presojati po določilu 382. člena ZPP. Navedba vrednosti spora v glavnem tožbenem zahtevku ni odločilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izselitev tožene stranke iz trisobnega stanovanja Ljubljani. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je pri sojenju prezrlo več bistvenih okoliščin. Potrdilo z dne 29.11.1991 nima značaja veljavne kupne pogodbe. Stanovanje, ki naj bi bilo predmet prodaje, je bilo zunaj prometa ne samo zaradi lastnosti strank, ki niso bile državljani Republike Slovenije, temveč tudi zato, ker se je dogovor v resnici nanašal na odkup stanovanjske pravice. Ta pa po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih ni mogla biti predmet prodaje ali nakupa. Pogodba z dne 29.11.1991 bi bila torej v vsakem slučaju nična.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni dovoljena.

S sodbo sodišča druge stopnje z dne 28.2.1996 je bilo z zavrnitvijo pravnomočno odločeno o primarnem tožbenem zahtevku na odpoved podnajema toženi stranki za sporno stanovanje. Od tedaj je zaradi istočasne razveljavitve zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka pri sodišču prve stopnje tekel postopek le v smeri podrejenega tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja.

Pravna in dejanska tožbena trditvena podlaga se pri obeh zahtevkih razlikujeta. S primarnim zahtevkom je tožeča stranka zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili podnajemno pogodbo za stanovanje, pri čemer so se zaradi ravnanja tožene stranke stekli pogoji za njeno odpoved (s posledično dolžnostjo izselitve). Podrejeni zahtevek pa ima temelj v zatrjevani ničnosti sporne pogodbe z dne 29.11.1991 o odkupu stanovanjske pravice, torej v bivanju v stanovanju brez pravnega naslova, kar naj bi pogojevalo utemeljenost izpraznitvene tožbe.

Navedeni prikaz je bil potreben zaradi presoje, ali je revizija tožeče stranke proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku dovoljena ali ne. O primarnem tožbenem zahtevku je namreč dokončno odločeno. Po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP pa je bil le primarni tožbeni zahtevek ovrednoten v denarju z zneskom 100.000,00 SIT. Podrejeni tožbeni zahtevek, ki ima samostojno dejansko in pravno podlago, je bil vložen dne 21.3.1995 (list 44), vendar tožeča stranka njegove vrednosti v skladu s citirano zakonsko določbo ni navedla. Do opredelitve vrednosti tega spornega predmeta ni prišlo niti v pogojih iz določbe 40. člena ZPP.

Po določbi 382. člena ZPP je pravica do revizije omejena. Če se tožbeni zahtevek v premoženjskem sporu, kakršen je obravnavani, ne nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člena ZPP). Enako sklepanje izhaja tudi iz uporabe določbe drugega odstavka 186. člena ZPP. Stranka si mora zagotoviti pravico do revizije že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je obvezna sestavina tožbe.

Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ne pa preizkus sojenja z uvedbo tretje instance. O vrednosti spornega predmeta se mora sodišče na hiter in pravilen način prepričati na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Iz podatkov spisa sledi, da do take opredelitve vrednosti spornega predmeta v okviru podrejenega tožbenega zahtevka ni prišlo. Revizijsko sodišče je zato ugotovilo, da revizija tožeče stranke ni dovoljena, zaradi česar jo je na podlagi določbe 392.

člena ZPP zavrglo.