Appeal dismissed; lack of recent activity evidence does not prove passive shareholder status.

Pritožba se zavrne in p o t r d i se sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da ni dokazov o aktivnosti tožeče stranke za zadnja tri leta pred izbrisom družbe iz sodnega registra, ne dokazuje, da tožeča stranka ne bi imela vpliva na poslovanje družbe zato, ker ga ne bi mogla imeti, ampak zato, ker se je za takšno pasivno vlogo sama odločila. Taka ugotovljena pasivna vloga ne postavlja tožeče stranke v položaj pasivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 9.10.2002.

[OBRAZLOŽITEV]

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I 1, z dne 18.8.2003, ki je postal pravnomočen dne 15.11.2006, nedopustna. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo in tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 1.322,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo. Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila v družbi M. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra, zgolj pasivni družbenik, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Najprej zato, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče I.R. in zakonitega zastopnika tožeče stranke in s tem kršilo načelo javnosti in neposrednosti v pravdnem postopku. Namesto njunega zaslišanja je namreč le prebralo zapisnik o njunem zaslišanju, ki je bil sestavljen v izvršilnem postopku. Tako pa niti sodišču, niti strankam na ta način ni bila dana možnost, da bi pričam zastavljali vprašanja in se o njihovih navedbah izjasnili. Takšno izvajanje dokazov po sodniku izvršilnega (okrajnega) sodišča je tudi v nasprotju z namenom tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, katere namen je, da se dokazi ponovno celovito presodijo pred stvarno pristojnim (okrožnim) sodiščem, ki naj presodi vsebinsko pravilnost odločitev izvršilnega sodišča, kar pa nujno vključuje tudi izvajanje dokazov.

Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je prvostopenjsko sodišče storilo, ko se ni opredelilo do za predmetno zadevo odločilnega dejstva, da je tožeča stranka tuja oseba, ki zaradi tega ni seznanjena s poslovanjem v Republiki Sloveniji in je zaradi tega sploh ustanovila skupno družbo. V zvezi z navedenim pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker tudi temu dejstvu ni namenilo nikakršne teže in je zaradi tega napačno zapolnilo pravni standard aktivnega družbenika izbrisane družbe. Razlogi sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče v 2. odstavku na 4. strani najprej opredelilo kriterije za presojo aktivnosti družbenikov, nato pa se do vsakega posameznega ni vsebinsko opredelilo. Sodba je v nasprotju sama s seboj tudi zato, ker kot ključen element presoje aktivnosti družbenika navede možnost vpliva družbenika na poslovanje družbe, v nadaljevanju obrazložitve pa presoja posamezna dejanja družbenika z vidika aktivnosti same po sebi, ne pa s stališča tega, koliko bi takšna aktivnost lahko pripomogla k možnosti vpliva na poslovanje družbe.

Prav dejstvo, da je tožeča stranka izvajala nekatere aktivnosti, da pa ni uspela doseči nobenega rezultata, izkazuje, da tožeča stranka dejanske možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe ni imela. Res je sicer imela 51 % delež v izbrisani družbi, vendar pa se je odločila za partnerstvo z osebami, ki so s poslovanjem v Sloveniji seznanjene, prav iz razloga, ker s tem trgom ni bila seznanjena in ker si je na njem hotela šele zagotoviti prisotnost. Kot tuja družba ni poznala posebnosti slovenske zakonodaje, niti se z njo ni želela ukvarjati, ampak je to v celoti prepustila drugim družbenikom. Zaradi svojega nepoznavanja pravnega sistema v Republiki Sloveniji in dejanskih okoliščin na trgu tožeča stranka tudi ni imela realnih možnosti niti želje, da bi se ukvarjala z operativnim poslovanjem družbe. Tako tudi dejstvo, da je imela 51 % delež v izbrisani družbi, tožeči stranki ni omogočilo odločujočega vpliva v družbi, saj tudi teoretična možnost zamenjati direktorja družbe, v gospodarskem prometu ni realna, če sploh ne moreš poznati nikogar, ki bi razrešenega direktorja nadomestil.

Tožeča stranka je res opozarjala na negativne poslovne rezultate družbe in izražala željo po izstopu iz družbe, vendar pa je bil to le izraz njene nemoči, dejanske spremembe okoliščin v družbi in dejstva, da s temi okoliščinami ni bila v celoti seznanjena, da bi na njih sploh lahko ustrezno reagirala. Tudi teoretična možnost zahtevanja takšnih podatkov preko sodišča je bila v konkretni situaciji povsem nerealna, saj je nerazumno pričakovati od nekoga, ki za vstop na trg ustanovi mešano družbo, da bi se na ta način šele seznanil s trgom, da bo poznal in se ukvarjal s podrobnostmi slovenske pravne ureditve ter najemal dodatne pravne strokovnjake in s tem imel velike stroške.

Nazadnje tožeča stranka še poudarja, da se vsi dokazi v zvezi z aktivnostjo tožeče stranke v družbi nanašajo na obdobje do leta 1998, kar je več kot 5 let pred izbrisom družbe iz registra, da tožeča stranka s postopkom izbrisa ni bila seznanjena in da v obdobju, ko je bila družba dejansko izbrisana, ni več nobenih dokazov, ki bi izkazovali kakršnokoli aktivnost tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v tem postopku res le prebralo zapisnik o zaslišanju priče I.R. in zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki sta bili zaslišani v izvršilnem postopku, kar ni v skladu z določili ZPP. V 1. odst. 4. čl. ZPP, ki izraža načelo neposrednosti, je namreč določeno, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. V skladu s tem načelom mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. čl. ZPP), stranka pa mora imeti možnost, da se izjavlja o predlaganih dokazih, da sodeluje pri njihovem izvajanju in da obravnava uspeh dokazovanja. V obravnavanem primeru pa ne gre prezreti, da sta bili priča I.R. in zakoniti zastopnik tožeče stranke zaslišana v izvršilnem postopku na naroku z dne 16.9.2005 in da sta bila na tem naroku navzoča tako pooblaščenec, kot tudi zakoniti zastopnik dolžnika (v obravnavani zadevi tožeče stranke), kar pomeni, da je bila tožeči stranki dana možnost sodelovanja pri izvedbi teh dokazov. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da tožeča stranka po tem, ko je sodišče na naroku z dne 28.5.2008 izvedlo dokaz z vpogledom v zapisnik iz naroka z dne 16.9.2005 iz spisa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 2 (glej dokazni sklep na list. št. 66 spisa) na tako izvedbo dokaza ni imela nobenih pripomb, ni vztrajala, da se izvede še dokaz z neposrednim zaslišanjem priče in zakonitega zastopnika in niti ni navajala, da ima za imenovano pričo in zakonitega zastopnika še morebitna dodatna vprašanja. Poleg navedenega pa tožeča stranka niti v pritožbi zoper to sodbo ne navaja, kaj bi ti dve priči, če bi bili še neposredno zaslišani, izpovedali, da bi bila zaradi njune izpovedi odločitev prvostopenjskega sodišča drugačna. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre zgolj za relativno kršitev določb ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (1. odst. 339. čl. ZPP).

Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge in je njen preizkus mogoč. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana, niti ni podana katera od uradoma upoštevanih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. čl. ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka tuja pravna oseba, da ni poznala zakonodaje v Republiki Sloveniji, da ni bila seznanjena s poslovanjem v Republiki Sloveniji in da je bil namen izbrisane družbe ravno v tem, da poslovanje prepusti drugim, je potrebno povedati, da dolžnikovi notranji razlogi, zaradi katerih ta ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot večinski družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih bi imel v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika.

Upravljanje družbe je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov, družbeniki so individualni nosilci pravic upravljanja družbe. Med upravljavska upravičenja sodi tudi obveznost ohranjanja osnovnega kapitala. Nedelujoče gospodarstvo mrtve družbe ogroža varnost pravnega prometa, družba oz. družbeniki takšne družbe pa imajo možnost takšno družbo bodisi likvidirati, bodisi začeti stečajni postopek. Ker tega niso storili, družba pa ne deluje, je zakonodajalec z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij določil sankcije, katerih namen je zaščita položaja upnikov oz. zmanjšanje nevarnosti poslovanja v pravnem prometu.

Zato se odgovornost družbenikov presoja v odvisnosti od vpliva, ki so ga ne le dejansko imeli na poslovanje družbe in nastanek obveznosti družbe, temveč tudi od tega, ali so tak vpliv lahko imeli. In prav to je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotovilo, da je imela tožeča stranka v družbi M. d.o.o. 51 % delež, da je bila skupščina sklepčna, če je bilo prisotnih toliko članov skupščine, da je skupaj predstavljalo več kot 51 % vseh glasov ter da je skupščina odločala z 51 % vseh glasov, kar pomeni, da brez sodelovanja tožeče stranke skupščina sklepov sploh ni mogla sprejemati.

Večinski delež tožeče stranke v izbrisani družbi zato pomeni, da je tožeča stranka vpliv na poslovanje družbe vsekakor imela, zato že iz tega razloga tožeča stranka, ki je pravna oseba, z ugovorom pasivnosti ne more uspeti. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je bila tudi teoretična možnost zahtevanja podatkov o zadevah družbe nerealna. Tako kot je tožeča stranka kot tuja pravna oseba najela odvetniško družbo za vložitev tožbe v tej zadevi, bi lahko pooblastila tudi odvetnika ali drugega ustreznega strokovnjaka zato, da bi lahko izkoristila pravico do informacij in vpogleda, ki ji jo je dajal 446.in 447 člen ZGD.

Drži sicer, da se prvostopenjsko sodišče, ko utemeljuje aktivnost tožeče stranke v izbrisani družbi, sklicuje na listinske dokaze iz leta 1994 do leta 1998, vendar pa ne drži, da gre za dokaze izpred več kot petih let pred izbrisom, saj je bil izbris družbe objavljen v Uradnem listu RS dne 28.11.2001. Dejstvo, da ni dokazov o aktivnosti tožeče stranke za zadnja tri leta pred izbrisom družbe iz sodnega registra, pa ne dokazuje, da tožeča stranka ne bi imela vpliva na poslovanje družbe zato, ker ga ne bi mogla imeti, ampak zato, ker se je za takšno pasivno vlogo sama odločila. Taka ugotovljena pasivna vloga pa po mnenju pritožbenega sodišča ne postavlja tožeče stranke v položaj pasivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 9.10.2002, saj je zaradi varstva upnikov izbrisanih družb nedvomno potrebno strogo interpretirati kriterij ločevanja med pasivnimi in aktivnimi družbeniki (primerjaj 6. tč. pod B odločbe Ustavnega sodišča Up-572/06-14, Ur. l., št. 107/07). Poleg tega pa je pri odločanju o tem, ali je imel družbenik aktivno ali pasivno vlogo v družbi, pomembno zlasti stanje v času nastanka terjatve oz. v tem času dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki (izvršilni naslov v zadevi I 1 je sodba Okrožnega sodišča v Kopru, ki je postala pravnomočna 22.1.1999, obveznosti izbrisane družbe pa izhajajo iz leta 1997).

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še glede drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.