Appeal allowed; will test validity of will and late-found will under inheritance law.

Pritožbi se ugodi, sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Veljavnost oporoke je lahko sporna tako iz formalnih kot iz materialnih razlogov. Glede formalnih razlogov je oporoka strogo formalen akt. Če torej ni napravljen v predpisani obliki, se lahko zgodi bodisi, da ne obstoji, bodisi je zaradi formalnih razlogov oporoka izpodbojna. Tako je treba razlikovati med neobstoječo in obstoječo, a formalno pomanjkljivo, hibno oporoko. Zakon o dedovanju (ZD) v 76. čl. govori o napakah v obliki, in ima neupoštevanje obličnostnih zahtev za posledico le lažjo stopnjo neveljavnosti, to je izpodbojnost. To pomeni, da se neveljavnost oporoke upošteva samo, če to kdo uveljavlja in sodišče tega po uradni dolžnosti ne presoja.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, razglasilo na podlagi zakona in podanih dednih izjav za dediče zapustnikove otroke (hčeri A.B. in N.P. ter sinova A. in U.B.), vsakega z deležem do 1/4, ter odredilo v zemljiški knjigi potrebne vpise. V obrazložitvi je navedlo, da se je v hrambi pri sodišču sicer od leta 2005 nahajala pismena oporoka, ki jo je sodišče razglasilo. Sestavljena je bila 12.5.2005 in je po obliki predstavljala pisno oporoko pred pričami. Toda imeni prič iz oporoke nista bili razvidni, oporoka naj bi bila sestavljena v pisarni P.J., ta je bil zaslišan kot priča. Ko ga je zaslišalo, je sodišče ugotovilo, da ima izjava poslednje volje zapustnice tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko oz., da je oporoka neveljavna. Zato je zapustničino premoženje razdelilo v skladu z zakonom med zakonite dediče.

Dedič A.B. se zoper sklep pritožil. Meni, da je sklep nepravilen, uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Poudarja, da je oporoko pokojna podpisala in je sestavljena po tretji osebi, po mnenju pritožnika gre za veljavno pismeno oporoko pred pričami, na njej je podpis oporočiteljice in podpisa dveh prič, izpolnjena je obličnost. Sicer obstaja še lastnoročna oporoka, ki je bila sodišču predložena, če ni veljavna pisna oporoka pred pričami, bo moralo upoštevati drugo oporoko pri odločitvi.

Pritožba je utemeljena.

Veljavnost oporoke je lahko sporna tako iz formalnih kot iz materialnih razlogov. Glede formalnih razlogov je oporoka strogo formalen akt. Če torej ni napravljen v predpisani obliki, se lahko zgodi bodisi, da ne obstoji, bodisi je zaradi formalnih razlogov oporoka izpodbojna. Tako je treba razlikovati med neobstoječo in obstoječo, a formalno pomanjkljivo, hibno oporoko. Kriterij za to je vprašanje, ali je bila oporoka podana v enih od oblik, ki jih predpisuje zakon. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temu tako, po obliki naj bi šlo za pismeno oporoko pred pričami.

Zato zaključek, da ne gre za oporoko, ob takih razlogih ne more vzdržati, sicer pa razlogov, zakaj sodišče šteje, da ne gre za oporoko, niti ni. Po drugi strani v nasprotju s tem zaključkom sodišče zaključi tudi, da je oporoka neveljavna. Pri tem pa sodišče spregleda, da govori Zakon o dedovanju (ZD) v 76. čl. o napakah v obliki, in ima neupoštevanje obličnostnih zahtev za posledico le lažjo stopnjo neveljavnosti, to je izpodbojnost. To pomeni, da se neveljavnost oporoke upošteva samo, če to kdo uveljavlja in sodišče tega po uradni dolžnosti ne presoja, torej ali je oporoka po obliki veljavna ali ne.

Iz razlogov sklepa pa ni mogoče razbrati, da bi kdo uveljavljal neveljavnost oporoke. Pa tudi sicer je v takem primeru treba ugotoviti, ali so glede tega odločilna dejstva med dediči sporna, sicer pride v poštev napotitev na pravdo (primerjaj 210. čl. ZD). Iz podatkov spisa izhaja, da je neveljavnost uveljavljala le dedinja N.P., ki je bila s sklepom tudi napotena na pravdo, vendar je podala zatem izjavo, da pravde ni vložila. Sklep torej potrebnih razlogov ne vsebuje, preizkus pravilnosti niti mogoč ni in je že zato podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. tč.

2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – ta zakon se v tem zapuščinskem postopku smiselno uporablja - 163. čl. ZD v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru gornjih opozoril in napotkov presoditi, ali oporoka iz leta 2005, ki je bila tudi razglašena, dejansko predstavlja oporoko, v nasprotnem pa, če je podan le razlog, ki kaže na izpodbojnost, prvenstveno ugotoviti, ali se oporoka po katerem od dedičev sploh izpodbija oz. ali uveljavlja neveljavnost te oporoke.

Po drugi strani pa je treba pritrditi tudi nadaljnjim razlogom pritožbe. Potem, ko je bil že izdan sklep o dedovanju, je odvetnik, ki zastopa pritožnika, sodišču predložil oporoko, ki jo je prav tako sodišče razglasilo. Ker ZD govori o pozneje najdeni oporoki v 222. čl. in predpisuje, da se v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišče, ki pa ne opravi nove zapuščinske obravnave, pač pa le obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi, je v tem primeru, ker se je oporoka našla pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, treba le-to tudi obravnavati.

Dedič uveljavlja dedno pravico (ne gre na primer za zatrjevanje novih dejstev). Prvostopenjsko sodišče bo moralo v nadaljevanju postopka torej presoditi tudi pomen te oporoke.