Court dismisses appeal on court fee calculation where maximum fee applies due to partial property division under mortgage law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay the remaining court fee. The defendant argued that the court incorrectly used the total property value instead of the specific apartments subject to the mortgage cancellation request. The court ruled that under the Law on Court Fees, the value of the subject matter is determined by the secured claim amount, and since the entire mortgaged property remains encumbered despite partial division, the maximum fee applies unless the defendant proves the specific parts are significantly less valuable.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 18. čl. ZST; 43. čl. ZPP; 2. odst. 150.čl. SPZ: When a mortgage secures a claim exceeding the value of the mortgaged property, the value of the subject matter for court fee purposes is determined by the secured claim amount, and partial division of the property does not reduce the encumbrance on the specific parts unless the defendant proves the value of those parts is significantly lower.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V obravnavanem primeru je bila odmerjena maksimalna taksa, ki znaša 20.000 točk oz. 380.000,00 SIT (1.585,71 EUR), kar pomeni, da bi morala tožena stranka izkazati, da vrednost nepremičnin, pri katerih se zahteva izbris hipoteke, ne presega zneska 38.000.000,00 SIT.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom drugi toženi stranki odmerilo sodno takso za odgovor na tožbo v višini 10.000 točk in ji zato naložilo, da je dolžna plačati v 15-ih dneh še manjkajoči del sodne takse v višini 9.700 točk, kar znaša 184.300,00 SIT.
Zoper sklep se pritožuje B. d.d. V pritožbi navaja, da se sedaj pravdni postopek zoper njo vodi le še glede izročitve izbrisnega dovoljenja. V takem primeru je po 2. odst. 44. čl. ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. Tožnika v tožbi nista določila vednosti spornega predmeta glede dela zahtevka, o katerem je spor še odprt, zato bi ju moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati, da to storita. Po mnenju pritožbe je nesprejemljivo, da je sodišče povzelo znesek spornega predmeta neposredno iz tožbenega zahtevka. Jasno je namreč, da ima druga tožena stranka zastavno pravico za zavarovanje denarne terjatve v višini 1.950.000.000,00 SIT na celotni stavbi, tožnika pa vtožujeta izdajo izbrisnega dovoljenja za zastavno pravico le na delu nepremičnine – apartmaju z garažnim boksom.
Pritožba ni utemeljena.
Zakon o sodnih taksah določa, da se pri ugotavljanju vrednosti zahtevka oz. predmeta smiselno uporabijo določbe zakona o pravdnem postopku, če v Zakonu o sodnih taksah ni drugače določeno (2. odst. 18. čl. ZST). Zakon o pravdnem postopku pa v 43. čl. določa, da se v primeru, ko se tožba nanaša na ustanovitev zastavne pravice (in po oceni pritožbenega sodišča smiselno enaka velja za izbris zastavne pravice), določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje. Če ima zastavni predmet manjšo vrednost, kot terjatev, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta.
Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je predložila v postopku tožeča stranka, izhaja, da je pri parc. št. 1376/2, ki je v naravi poslovna stavba in dvorišče, vknjižena hipoteka za terjatev v višini 1.950.000.000,00 SIT in tožeča stranka zahteva v tožbi izbris zastavne pravice v navedenem znesku. Res pa se zahtevek nanaša na izbris zastavne pravice le pri apartmajih, označenih s št. A 37 in A 38 ter garažnih boksih, označenih z G 8 in G 9, ker naj bi bil v zemljiški knjigi uveden postopek vknjižbe etažne lastnine poslovne stavbe.
Tožena stranka, ki zatrjuje, da je sodišče nepravilno izhajalo iz vrednosti 1.950.000.000,00 SIT pri odmeri sodne takse, bi zato morala izkazati, da je vrednost obeh apartmajev in garažnih boksov bistveno nižja in to v tolikšni meri, da bi to vplivalo na odmero sodne takse. Ob delitvi nepremičnine, ki je obremenjena s hipoteko, je namreč vsak od delov nepremičnine (še vedno) obremenjen s hipoteko v celoti (2.odst. 150.čl. SPZ). V obravnavanem primeru je bila odmerjena maksimalna taksa, ki znaša 20.000 točk oz. 380.000,00 SIT (1.585,71 EUR), kar pomeni, da bi morala tožena stranka izkazati, da vrednost nepremičnin, pri katerih se zahteva izbris hipoteke, ne presega zneska 38.000.000,00 SIT (158.571,19 EUR).
Ker pritožba tožene stranke glede vrednosti zastavnega predmeta konkretnih navedb v nima, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).