Appeal dismissed; final cadastral boundary does not bar court boundary determination by stronger right.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tudi v primeru, če bi bila meja dokončno urejena v katastrskem postopku, to ne bi bila ovira za sodno ureditev meje. Katastrska meja po močnejši pravici, je le domneva, ki je izpodbojna. S prvim odstavkom 273. čl. SPZ je bil razveljavljen tudi 2. odst. 34. čl. ZENDMPE, ki je določal, da sodnega postopka ureditve meje ni dopustno sprožiti, če je bila meja že urejena v postopku po tem zakonu in 38. čl. ZENDMPE, ki je določal, da ni mogoče priposestvovanje, kjer je meja dokončna.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parc. št. 94/1, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku št. 35 k.o. P., ki je v lasti predlagateljice D.K. in parc. št. 94/2, vpisano v zemljiškoknjižnem vl. št. 6 k.o. P., ki je v lasti nasprotnih udeležencev, in sicer tako, da meja poteka v točkah E-D-C-B-A, kot je to razvidno in označeno z rdečo črto v skici zamejničenja izvedenca geometra, ki je sestavni del izreka sklepa sodišča prve stopnje. V naravi tako določena meja poteka po obstoječem, v naravi vidnem „jamiču“ - brazdi. Mejo je določilo na podlagi močnejše pravice, saj je ugotovilo, da sporni mejni prostor ne presega vrednosti 400.000,00 SIT. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da so dolžni nasprotni udeleženci povrniti solidarno predlagateljici polovico nastalih skupnih stroškov, v znesku 143.146,50 SIT.

Zoper sklep se pritožujejo nasprotni udeleženci po pooblaščencu. Strinjajo se s tem, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za ureditev meje na podlagi močnejše pravice. Če pa se upošteva, da dokončno urejena meja v katastrskem postopku poteka po črti med točkami A1-C1-E, vidni na skici zamejničena, to dalje pomeni, da so nasprotni udeleženci vpisani v zemljiški knjigi na spornem zemljišču kot lastniki in je zato jasno, da je njihova pravica močnejša od pravice predlagateljice. Zato je brez pomena dejstvo, ki ga je sodišče ugotavljalo v postopku, kdo je bil nazadnje v posesti spornega zemljišča. Poleg tega sodišče v nepravdnem postopku nima pristojnosti ugotavljati, ali je morda predlagateljica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži, da naj bi bila meja med parc. št. 94/1 in 94/2 k.o. P. dokončno določena v upravnem postopku. Predlagateljica je namreč v predlogu za sodno ureditev meje zatrjevala, da se je v postopku pred geodetsko upravo pokazala meja kot sporna, saj se z mejo, ki jo je pokazal geometer na ustni obravnavi kot katastrsko, ni strinjala. Zato je bila pozvana k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje, o čemer je predložila dokaz, ki se nahaja v prilogi A5 spisa (29. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot – Ur. l. RS št. 52/2000 – ZENDMPE, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega sodišča). Zato je sodišče pravilno določalo mejo v sodnem postopku in kot ugotavlja tudi pritožba, so bili izpolnjeni pogoji za ugotavljanje meje po močnejši pravici. Sicer pa tudi v primeru, če bi bila meja dokončno urejena v katastrskem postopku, to ne bi bila ovira za sodno ureditev meje. Katastrska meja po močnejši pravici, je le domneva, ki je izpodbojna (2. odst. 77. čl. SVZ). S prvim odstavkom 273. čl. SPZ je bil razveljavljen tudi 2. odst. 34. čl. ZENDMPE, ki je določal, da sodnega postopka ureditve meje ni dopustno sprožiti, če je bila meja že urejena v postopku po tem zakonu in 38. čl. ZENDMPE, ki je določal, da ni mogoče priposestvovanje, kjer je meja dokončna. Pritožbene trditve, da sodnega postopka v obravnavanem primeru ni bilo dovoljeno voditi in tudi ne ugotavljati, ali je predlagateljica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, so torej zgrešene.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).