Court allows appeal against dismissal of debt repayment objection due to insufficient reasoning and unconstitutional interest rules.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je sam vrnil upniku 3.000 DEM, zadnji obrok (razliko) pa naj bi upniku izročil oče J.S., skupaj z natakarjem R.Š. Glede na take ugovorne trditve ne more biti dvoma, da je dolžnik z imeni in naslovi prič želel doseči njuno zaslišanje, čeprav tega ni izrecno zapisal.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi, izdanem dne 6.10.2006 na podlagi izvršilnega naslova (posojilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu pri notarju dne 1.7.1996), ki se nanaša na izterjavo zneska 1.072.224,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.8.1996 dalje do plačila. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da dolžnikov ugovor po vsebini ni zadostil zakonski zahtevi obrazloženosti ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Proti sklepu se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Trdi, da je v svojem ugovoru ponudil dokaze za svoje trditve, da je dolg upniku poravnal. V ugovoru je namreč navedel, da je bil dolg plačan s strani njegovega očeta S.J. in navedel tudi njegov naslov ter še, da je bil dolg plačan ob prisotnosti priče R.Š. ter navedel tudi njegov naslov. Res ni izrecno napisal, da kot dokaz predlaga njuno zaslišanje, vendar je potrebno upoštevati, da je šlo za laičen ugovor stranke. Če sodišče ni bilo prepričano, da gre za predlaganje dokazov, bi moralo dolžnika na podlagi 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opozoriti, katera dejanja lahko opravi. S stališčem sodišča, da je bil njegov ugovor neobrazložen, se zato ne strinja. Navaja pa še, da sodišče pri obravnavi ugovora ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s tekom zamudnih obresti. Glede na to, da je z ustavno odločbo bil delno razveljavljen 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se nanaša na uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede teka zamudnih obresti, bi sodišče moralo v zvezi z obrestmi upoštevati omejitev, predpisano v 376. čl. OZ, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo 2. odst. 53. čl. ZIZ, to je, da mora biti ugovor obrazložen in da se za takega šteje le, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze zanje, ker se sicer šteje za neobrazloženega. Po oceni pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno opozarja, da je bil v obravnavani zadevi dolžnikov ugovor z dne 16.10.2006 napačno ocenjen kot neobrazložen. Predmet izterjave v tem postopku je vrnitev posojila, ki ga je upnik dal dolžniku. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je sam vrnil upniku 3.000 DEM, zadnji obrok (razliko) pa naj bi upniku izročil oče J.S., ki živi v L. 14 skupaj z natakarjem R.Š., ki živi v L. 10 in je ta zato tudi priča, ker mu upnik naj ne bi hotel izročiti potrdilo o prevzemu denarja. Glede na take ugovorne trditve ne more biti dvoma, da je dolžnik z imeni in naslovi prič želel doseči njuno zaslišanje, čeprav tega ni izrecno zapisal kot tudi da naj bi pričama bila znana dejstva v zvezi z vračilom posojila.

Utemeljena pa je pritožba tudi kolikor se nanaša na zamudne obresti. V času, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o izvršbi in nato odločalo o ugovoru, je bila že izdana odločba Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 (z dne 2.3.2006), s katero je bil razveljavljen 1060. čl. OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporabljal 277. čl. ZOR, čeprav so obresti že dosegle ali presegle glavnico. Ker gre v obravnavanem primeru za terjatev, od katere tečejo obresti že od leta 1996 dalje, so na dan 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ, obresti glavnico že presegle.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2 tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ). Pri ponovnem obravnavanju dolžnikovega ugovora bo moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je upnik že podal odgovor na ugovor, v katerem je trditvam dolžnika nasprotoval, vsebinsko presoditi dejstva, ki so med strankama sporna in se nanašajo na obstoj terjatve. Glede zamudnih obresti pa bo moralo upoštevati citirano ustavno odločbo.