Appeal dismissed; farmers bound to sell land to priority buyer under agricultural land law.

Pritožba se zavrne in

p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženki se neutemeljeno upirata svoji obveznosti skleniti pogodbo s tožnikom, ko trdita, da ju nihče ne more prisiliti k temu, da skleneta kupoprodajno pogodbo za zemljišče, ki ga ne želita prodati. Ta njun namen potrjuje dejstvo, da sta sklenili kupoprodajno pogodbo s kupcema, ki sta (poleg tožnika) podala izjavo o sprejemu ponudbe. Vendar pa ni šlo za predkupna upravičenca in je zato upravna enota soglasje k sklenjeni kupoprodajni pogodbi odklonila. Ker je izjavo o sprejemu ponudbe podal tudi tožnik, ki pa je predkupni upravičenec, torej ena od oseb, zaradi katerih je postopek z nabitjem ponudbe na oglasni deski upravne enote in objavo na portalu E-uprave predpisan, sta toženki dolžni skleniti kupoprodajno pogodbo z njim.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženki dolžni s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za parcele št. 1114/7, 1114/8, 1114/11 in 1114/12 vse k.o. O., ki so vse kmetijska zemljišča in sicer za kupnino 28.499,16 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženkama povrniti 806,11 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta toženki po pooblaščenki. Sodbo izpodbijata zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno v delu, kjer sodišče ugotavlja delitev parcele št. 1114/4 k.o. O., ki je bila njiva v izmeri 1490 m². Na podlagi odločbe GURS z dne 22.4.2005 se je ta parcela delila le na štiri podelilke, medtem ko sta parceli št. 1114/7 in 1114/8 nastali iz parcele št. 1114/1. Sodišče je tako upravno odločbo o prednostni pravici tožnika širilo tudi na tiste nepremičnine, ki niso bile predmet ponudbe tožene stranke. Pod nobenim pogojem pritožnici ni mogoče prisiliti k prodaji nečesa, česar nikoli nista nameravali prodati, to je k prodaji parcel št. 1114/7 in 1114/8 k.o. O. v skupni izmeri 252 m². Glede parcel št. 1114/11 in 1114/12 pa pritožba navaja, da prva meri le 204 m², druga pa 180 m² ter da se obe parceli nahajata v neposredni bližini ureditvenega območja za poselitev. Zato je nevzdržna trditev sodišča v obrazložitvi sodbe, da je cilj Zakona o kmetijskih zemljiščih povečanje in zaokroževanje kmetij oz. usmerjanje kmetijskih zemljišč h kmetom. Menita, da zakonodajalec nikakor ni nameraval uzakoniti prisilnega prenosa tako majhnih kmetijskih zemljišč v neposredni bližini območij, predvidenih za poselitev. Sploh pa ju noben zakon ne more prisiliti k sklenitvi kupoprodajne pogodbe za zemljišče, ki ga ne želita prodati. Nevzdržno pa naj bi bilo tudi stališče sodišča prve stopnje, da upravni spor, ki teče pred upravnim sodiščem, ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama. Pritožujeta se tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, saj naj bi znašal njun uspeh 74,23% in jima zato gre povračilo pravdnih stroškov v tem razmerju.

Pritožba ni utemeljena.

Toženki šele v pritožbi zatrjujeta, da naj bi se parcela št. 1114/4, ki je bila predmet njune prodajne ponudbe z dne 24.11.2004, delila le na štiri podelilke ne pa tudi na parceli št. 1114/7 i n 1114/8, v zvezi s katerima ju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavezalo k sklenitvi kupoprodajne pogodbe.Tudi dokazilo o tem prilagata šele pritožbi. 337. člen Zakona o pravdnem postopku ne dovoljuje v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP. Tega pritožnici ne zatrjujeta in zato tudi njunih novih navedb v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati. Tudi okoliščina, da sta parceli številka 1114/11 in 1114/12 relativno majhni, ne more predstavljati razloga, zaradi katerega promet s tema dvema parcelama ne bi bil podvržen posebnemu režimu, ki ga ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih.

Upravni akt, s katerim je bilo odklonjeno soglasje upravne enote k sklenitvi pravnega posla med toženo stranko in kupcema Š. in H.B. je dokončen, saj je bil izpeljan postopek iz 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki predvideva le še pritožbo zoper odločbo upravne enote. Tožba pred upravnim sodiščem, ki sta jo vložili toženki s trditvijo o nezakonitosti upravne odločbe, zato na tek obravnavanega postopka, kot je to pravilno štelo sodišče prve stopnje, ne more vplivati.

Toženki se tudi sicer neutemeljeno upirata svoji obveznosti skleniti pogodbo s tožnikom, ko trdita, da ju nihče ne more prisiliti k temu, da skleneta kupoprodajno pogodbo za zemljišče, ki ga ne želita prodati. Za promet s kmetijskimi zemljišči velja poseben režim, urejen v Zakonu o kmetijskih zemljiščih, očitno zato, ker je štel zakonodajalec kot pomemben cilj kmetijske politike tudi povečevanje in zaokroževanje kmetij ter usmerjanje kmetijskih zemljišč h kmetom. Po 20. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih mora lastnik, ki namerava kmetijsko zemljišče prodati, ponudbo izročiti upravni enoti na območju, kjer kmetijsko zemljišče leži. Toženki sta se predpisane poti poslužili, torej ne drži, da zemljišča ne želita prodati. Ta njun namen potrjuje dejstvo, da sta sklenili kupoprodajno pogodbo s kupcema, ki sta (poleg tožnika) podala izjavo o sprejemu ponudbe. Vendar pa ni šlo za predkupna upravičenca in je zato upravna enota soglasje k sklenjeni kupoprodajni pogodbi odklonila. Ker je izjavo o sprejemu ponudbe podal tudi tožnik, ki pa je predkupni upravičenec, torej ena od oseb, zaradi katerih je postopek z nabitjem ponudbe na oglasni deski upravne enote in objavo na portalu E-uprave predpisan, sta toženki dolžni skleniti kupoprodajno pogodbo z njim. Zaradi v zakonu določenega kroga predkupnih upravičencev se namreč toženki ne morata prosto odločati o tem, s kom bosta sklenili kupoprodajno pogodbo za kmetijsko zemljišče, ki sta se ga namenili prodati.

Neutemeljena je tudi pritožba o pravdnih stroških. Prvostopenjsko sodišče je natančno izračunalo uspeh vsake od strank v postopku, izračunalo njune stroške in jih med seboj pobotalo, tako da je končna odločitev sodišča glede stroškov taka, da jih je tožnik dolžan povrniti toženkama kljub temu, da je v pravdi uspel skoraj s polovico zahtevka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).