Court dismisses appeal; burden to notify seizer of third-party rights lies with the debtor, not the creditor.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that the creditor and third party each bear their own costs regarding the seizure objection. The third party argued the creditor's general seizure caused them financial loss and legal fees, claiming the creditor should have noticed the third party's exclusive ownership at the seizure site. The court ruled that the seizer executes seizures regardless of objections and that the burden to inform the seizer of third-party rights rests with the debtor, making the creditor's absence at the seizure site irrelevant to the third party's liability. Consequently, the first-instance decision assigning costs equally was deemed correct under the relevant enforcement and civil procedure laws.
Legislator headnote
AI generated76.čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja; 160.čl. ZPP v zvezi z členom 15 ZIZ: The burden to notify the seizer of existing third-party rights during a seizure rests with the debtor, not the creditor, and the creditor's absence at the seizure site does not shift liability for resulting costs to the third party.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se
p o t r d i
sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Predvsem na dolžniku je breme, da izvršitelja ob rubežu opozori na obstoj pravic tretjih oseb.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tretjega in sklep o izvršbi razveljavilo glede rubeža osebnega avtomobila znamke Wolkswagen Bora 1.9, letnik 2001 ter izvršbo v tem delu ustavilo. V 2. točki izreka je odločilo, da upnik in tretji krijeta vsak svoje stroške postopka, povezane z ugovorom tretjega.
Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tretji iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se upniku naloži v plačilo stroške tretjega, ki jih je ta imel z vložitvijo ugovora. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bila s predlaganim rubežem predmetnega vozila tretjemu povzročena škoda oziroma so mu bili povzročeni stroški, ki jih je imel s plačilom sodne takse in s plačilom odvetniških storitev za vložitev ugovora tretjega. Če je upnik predlagal rubež premičnih stvari dolžnika samo na splošno, bi najkasneje na samem kraju moral opaziti, da je v javni listini oziroma prometnem dovoljenju kot lastnik zabeležena edina in izključna lastnica tretja oseba. Dejstvo, da upnik ni bil prisoten na samem rubežu, ga ne odvezuje dolžnosti, da je pri opravljanju rubeža dolžan spremljati in paziti na eventualne pravice tretjih. Neudeležba upnika tudi ne more biti v škodo tretjega. Ravnanje upnika se po mnenju tretjega lahko opredeli kot nevestno in v posledici tega so tretjemu nastali tudi stroški, ki mu jih mora nekdo povrniti.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi 76.čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja opravi izvršitelj rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari. Dolžnika ali druge osebe, ki zatrjujejo, da na predmetih rubeža obstaja pravica ali bremena, ki preprečujejo izvršbo oziroma jih je v postopku izvršbe ali zavarovanja potrebno upoštevati, izvršitelj pozove, da predložijo dokaze, iz katerih izhaja verjetnost obstoja njihove pravice oziroma bremena ter podatke o osebnem imenu in prebivališču oziroma firmi, imenu in sedežu osebe, ki naj bi imela take pravice. Iz te določbe torej sledi, da je predvsem na dolžniku (kar je tudi logično) breme, da izvršitelja ob rubežu opozori na obstoj pravic tretjih oseb. V konkretni zadevi pa je iz rubežnega zapisnika razvidno, da je izvršitelj ob rubežu popisal osebni avto, ki ga je uporabljala dolžnica, kar je dolžnica, ki je ob rubežu ni bilo doma, po telefonu izvršitelju potrdila. Zato je kvečjemu dolžnica bila tista, ki je pritožniku povzročila stroške v zvezi z ugovorom, ne pa upnik, kot se brez vsake podlage navaja v pritožbi. Ker ne gre za stroške, ki bi jih neutemeljeno tretjemu povzročil upnik, je odločitev sodišča prve stopnje, da krijeta upnik in tretji vsak svoje stroške povezane z ugovorom tretjega, pravilna, saj je v skladu z določbo 160.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na katero se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).