Appeal allowed: Land registry error due to agency acting as owner for public infrastructure easement. Court remands for re-registration.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep ter sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 16. 11. 2007

r a z v e l j a v i t a

ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje in se hkrati dovoli izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

[JEDRO]

Republika Slovenija je kot lastnica z zakonom (ki ima naravo javnega pooblastila - odločba ustavnega sodišča - točka B/14 z dne 5.10.1995, št. U-I 176/94, Ur.l. RS, št. 65/95) prenesla na Agencijo določena pooblastila, ki bi jih sicer kot lastnica lahko izvrševala sama, ter je Agencija, ki je s predlagateljem sklenila pogodbo tista, ki po zakonu take pogodbe tudi sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ugovor predlagatelja proti sklepu zemljiškoknjižne referentke z dne 16.11.2007, in sklep potrdilo. S predmetnim sklepom je zemljiškoknjižna referentka zavrnila predlog za vpis služnostne pravice, ker zemljiškoknjižno dovolilo, ki je podlaga za vpis te pravice, ni bilo izdano s strani osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnik pravice, pač pa s strani upravljavca javnega dobra – javne železniške infrastrukture, to je Javne agencije za železniški promet RS. Ugovor je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila, pojasnila, da se sicer vknjižba lahko dovoli na podlagi javne oziroma zasebne listine, toda tudi zasebna listina, v konkretnem primeru je to pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti, mora temeljiti na veljavnem pravnem temelju in mora vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo, ki je opredeljeno kot izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ ter 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Glede na 1. odst. 32. čl. ZZK-1 pa mora v zemljiškoknjižnemu dovolilu biti oseba, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. To pa pogodbena stranka, Javna agencija za železniški promet RS, ni. Dovolila ne more izdati niti glede na določbe Zakona o železniškem prometu (Ur.l. RS, št. 92/99 s spremembami – v nadaljevanju ZZeIP) , čeprav lahko sklepa pogodbe o ustanovitvi služnosti v skladu z določbo 4. odst. 9. čl. navedenega zakona. Odločitev je oprlo na določbo 2. tč. 2. odst. 158. čl. ZZK-1.

Predlagatelj se je zoper sklep pritožil. Meni, da je materialno pravo napačno uporabljeno in zato tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in dovoli predlagani vpis. Dejstvo je, da je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je podlaga za vpis služnostne pravice, izdal upravljavec javnega dobra, ta pa ni vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi. Meni, da je določba 9. čl. Zakona o železniškem prometu (ZZeIP), ki omogoča, da se na javni železniški infrastrukturi pridobi služnost napeljevanja vodovoda in kanalizacije, električnih, telefonskih in telegrafskih napeljav, plinovoda, služnost prehoda ter pravice do uporabe na podlagi zakupa ali najema, lex specialis, treba jo je upoštevati in na to napotuje tudi 19. čl. SPZ, ki določa, da se pridobi pravico uporabe na javnem dobru (sem spada tudi služnost za potrebe kanalizacije) na način, kot ga določa poseben zakon. ZZeIP pa določa, da se služnost pridobi s pogodbo, ki jo sklene upravljavec, to pa je po 17. tč. 2. odst. ZZeIP prav Agencija za železniški promet RS, ki je sklenila pogodbo s predlagateljem. Jasno je, da sklenitev veljavne pogodbe o ustanovitvi služnosti nujno vsebuje tudi izdajo primernega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis te služnosti, sicer 4. odst. 9. čl. ZZeIP nima smisla. Sodišče torej vseh naštetih materialnih predpisov ni pravilno uporabilo in je zato nepravilno zavrnilo vpis v zemljiško knjigo po

predlogu.

Pritožba je utemeljena.

Javna železniška infrastruktura so objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi. Javna železniška infrastruktura je grajeno javno dobro v lasti države (1. in 2. odst. 9. čl. ZZeIP). V zemljiški knjigi so predmetne nepremičnine vpisane kot javno dobro, vpisan je tudi podatek o vrsti javnega dobra, nosilec pa niti ni naveden. Predlagan je vpis služnostne pravice, in je glede na določbo četrtega odstavka tega člena na javni železniški infrastrukturi mogoče pridobiti služnost napeljevanja vodovoda in kanalizacije, električnih, telefonskih in telegrafskih napeljav, plinovoda, služnost prehoda ter pravico do uporabe na podlagi zakupa ali najema. Pogodbe o služnosti in zakupno ali najemno pogodbo sklepa z uporabnikom upravljavec. To pa je Agencija za železniški promet, ki jo je ustanovila vlada. Republika Slovenija je tako kot lastnica z zakonom (ki ima naravo javnega pooblastila - odločba ustavnega sodišča - točka B/14 z dne 5.10.1995, št. U-I 176/94, Ur.l. RS, št. 65/95) prenesla na Agencijo določena pooblastila, ki bi jih sicer kot lastnica lahko izvrševala sama, ter je Agencija, ki je s predlagateljem sklenila pogodbo tista, ki po zakonu take pogodbe tudi sklepa. Agencija, ki upravlja to dobrino v splošni rabi (grajeno javno dobro) je tako s pogodbo podelila pravico in je zemljiškoknjižno dovolilo (bistven) element razpolagalnega posla. Po 34. čl. ZZK-1 pa tudi sicer zemljiškoknjižno dovolilo lahko izstavi tudi pooblaščenec oz. zastopnik (prim. 74. v zvezi z 69. čl. Obligacijskega zakonika – OZ).

Prvostopenjsko sodišče torej ne bi smelo iz razlogov, ki jih je podalo, zavrniti predloga za vpis. Ker sodišče prve stopnje iz navedenega zmotnega izhodišča ni ugotovilo, ali so podane predpostavke, ki jih zakon zahteva za predlagani vpis, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, hkrati tudi sklep zemljiškoknjižne referentke ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje ter hkrati dovolilo tudi izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe (5. tč. 3. odst. 161. čl. ZZK-1).