Supreme Court dismisses appeal against refusal of review due to lack of statutory grounds under ZDSS-1.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija drugostopenjsko meritorno odločitev (obseg ugovora zastaranja) in se ne strinja s procesnim vodenjem delovnopravnega postopka (glede vprašanja trditvenega bremena v postopku), ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki za čas od 1. 12. 1998 do 1. 10. 1999 plače v bruto zneskih, odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati posamične mesečne neto zneske plač, ki so razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna za isto obdobje obračunati tožeči stranki regres za prehrano in ji izplačati neto zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter zahtevek za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 1999 v neto znesku 425,64 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pravnomočno zavržena, zato tožeča stranka ne more biti upravičena do izplačila plač in regresov. Ker tožeči stranki za opravljeno delo ni bila plačana provizija, ki je bila dogovorjena v pogodbi o delu, je iz tega naslova sodišče toženi stranki naložilo plačilo 2.714,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov (ki so razvidni iz izreka) v plačilo, pa do dne 31. 12. 2006. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in ugodilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je ob upoštevanju določila 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) iz naslova zakonskih zamudnih obresti naložilo toženi stranki plačilo 2.714,95 EUR, v presežku pa je obrestni tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“. Navaja, da je višje sodišče obravnavalo dve pomembni pravni vprašanji: način podajanja ugovora zastaranja in vprašanje trditvene podlage. Iz podatkov spisa izhaja, da se ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, nanaša na celotni denarni zahtevek (primarni in podredni). Pri tem gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Čeprav bi morala navesti točno trditveno podlago tožeča stranka v tožbi, je to storila izvedenka finančne stroke, ki je opravila izračune prometa pri toženi stranki. Po dosedanji pravni praksi niti stranka na zaslišanju ne more dopolnjevati in na novo pojasnjevati trditvene podlage za vloženo tožbo. Višje sodišče ni ravnalo pravilno, ker je v celoti sprejelo trditve izvedenke. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, ki so določeni v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz druge alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija drugostopenjsko meritorno odločitev (obseg ugovora zastaranja) in se ne strinja s procesnim vodenjem delovnopravnega postopka (glede vprašanja trditvenega bremena v postopku), zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

8. Pritožba neuspešno navaja, da je višje sodišče obravnavalo dve pomembni pravni vprašanji. Obstoj pomembnega pravnega vprašanja je lahko razlog za dopustitev revizije le v primeru, če je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o takšnem vprašanju (prva alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1). Presoja o obstoju tega razloga za dopustitev revizije je glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 pridržana izključno sodišču druge stopnje, zato ga stranka v pritožbi niti ne bi mogla uspešno uveljavljati.

9. Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje in ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz druge alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.