Administrative court dismisses claim for additional war victim compensation due to lack of prior status recognition act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging the defendant's decision on war victim compensation amounts. The plaintiff argued that the defendant failed to award compensation for her father's death, which she claimed was a clear fact supported by evidence submitted to the administrative organ. The court ruled that the existence of a prior administrative act recognizing the plaintiff's status as a war victim is a mandatory procedural prerequisite for the compensation authority to calculate any damages under the relevant law.
Legislator headnote
AI generatedZakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ); 6. člen; The compensation authority's determination of damages is contingent upon the prior existence of an administrative act recognizing the claimant's status as a war victim, and the court cannot independently assess facts regarding the death of a close relative absent such recognition.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Po določbi 6. člena ZSPOZ so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, z zakonom o popravi krivic in z zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencih in njihovih pravicah na navedenih pravnih podlagah, tožena stranka z uporabo meril, določenih v ZSPOZ, odloči o višini odškodnine (1. odstavek 12. člena ZSPOZ). Obstoj akta pristojnega organa o priznanju statusa in pravic je po navedenem pogoj in s tem procesna predpostavka za uvedbo postopka in odločanje o višini odškodnine, ki je po določbah ZSPOZ v pristojnosti tožene stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo o višini odškodnine je tožena stranka odločila, da tožeči stranki, ki ji je bil s pravnomočno odločbo UE A z dne 1.7.1999 priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine, po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01 in 67/02, v nadaljevanju: ZSPOZ), pripada odškodnina v višini 192.000,00 SIT.
Tožeča stranka se z odločbo ne strinja, saj je tožena stranka pri odločanju o odškodnini prezrla, da je tožeča stranka kot žrtev vojnega nasilja izgubila tudi očeta, kot je tožeča stranka izrecno napisala tudi v svojem zahtevku. Očeta so 2.7.1942 zahrbtno ustrelili partizani. Navedeno ni bilo nikoli sporno, kar dokazujejo tožbi priložena dokazila. V svojem zahtevku je sicer uveljavljala odškodnino (ki bi bila približno pravična) v višini 1.000.000 DEM, vendar pa ji izpodbijana odločba ni priznala niti povsem nedvoumne odškodnine, ki bi ji pripadala po 11. členu ZSPOZ za smrt očeta, v višini 200.000,00 SIT. Kot dokaz prilaga svoj zahtevek z dne 15.11.2001, sklep Temeljnega sodišča v B, Enote v A, R 151/91 z dne 24.5.1991, kopijo zapisnika obravnave R 151/91 z dne 27.5.1991 z izjavami prič in kopijo dopisa Izvršilnemu odboru Osvobodilne fronte z dne 3.7.1942. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in spremeni izpodbijano odločbo o višini odškodnine, tako da poleg določene odškodnine v višini 192.000,00 SIT tožeči stranki pripada še odškodnina v višini 200.000,00 SIT za smrt očeta, skupaj torej 392.000,00 SIT, ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tožeče stranke v zvezi s tožbo z zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da podatkov o tem, da ima tožeča stranka pravnomočno priznan status zaradi smrti očeta, ni dobila in zato tudi ni mogla odmeriti odškodnine tudi za izgubo življenja bližnjega.
Tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo tožene stranke v pripravljalni vlogi navaja, da ni krivda tožeče stranke, če tožena stranka ni dobila popolnih podatkov, ki jih je sicer tožeča stranka pravočasno dostavila upravnemu organu in ki izhajajo tudi iz njenega zahtevka z dne 15.11.2001. Iz listin, ki jih je priložila tožbi je razvidno, da je bil oče tožeče stranke v vojnem nasilju ustreljen. Tožena stranka bi ustrezno ravnala le, če bi zahtevek pripoznala. Ker torej ne more biti dvoma o tem, da je tožeči stranki bil oče ubit, tožeča stranka meni, da je nadaljnje razpravljanje o tem, ali ji za to pripada odškodnina ali ne odveč, saj ji odškodnino pač zakon jasno priznava.
Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil.
Tožba ni utemeljena.
Po določbi 6. člena ZSPOZ so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, z zakonom o popravi krivic in z zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencih in njihovih pravicah na navedenih pravnih podlagah, tožena stranka z uporabo meril, določenih v ZSPOZ, odloči o višini odškodnine (1. odstavek 12. člena ZSPOZ). Obstoj akta pristojnega organa o priznanju statusa in pravic je po navedenem pogoj in s tem procesna predpostavka za uvedbo postopka in odločanje o višini odškodnine, ki je po določbah ZSPOZ v pristojnosti tožene stranke.
Da bi tožeča stranka, ki zahtevek za odškodnino zaradi smrti svojega očeta utemeljuje z dejstvom in okoliščinami očetove smrti, akt o priznanju pravno relevantnega statusa (pred izdajo izpodbijane odločbe) pridobila, pa v tožbi niti ne zatrjuje.
Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).