Temporary order denied because building permit becomes enforceable only after final judgment.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

[JEDRO]

Ker enotno dovoljenje za gradnjo postane izvršljivo šele s pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo, saj to učinkuje šele s pravnomočnostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala investitorju AAA d.d., enotno dovoljenje za postavitev bazne postaje SŽ-A pod tam navedenimi pogoji.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da Občina A nasprotuje gradnji bazne postaje, saj zastopa pravice in pravne koristi svojih občanov, ti pa bodo z nameravano postavitvijo bazne postaje brez dvoma prizadeti. Ne glede nato, da investitor s svojimi strokovnimi mnenji zagotavlja, da sevanje z bazne postaje ni škodljivo zdravju oziroma sega le do podstreh bližnjih hiš, kjer ni bivalnih prostorov, dejansko na kraju samem ni preveril, če je temu tako. Poleg tega se občani čutijo ogrožene četudi sevanje sega le v podstrehe njihovih hiš. Občina A je zato pravočasno obvestila investitorja in izdelovalca lokacijske dokumentacije, da bližnji občani močno nasprotujejo postavitvi bazne postaje ter priložila peticijo in seznam podpisnikov zoper postavitev bazne postaje na Železniški postaji v A. Investitorju je predlagala, da preveri možnosti postavitve te postaje na drugi lokaciji izven strnjenega naselja oziroma da organizira lokacijski ogled ali ustno obravnavo, kjer bodo prizadeti občani lahko sodelovali v postopku, povedali svoje mnenje, hkrati pa bi jim investitor lahko podal neposredna pojasnila in jih morda tudi prepričal o potrebnosti in neškodljivosti posega. Z lokacijskim ogledom oziroma ustno obravnavo ni bilo mišljeno sodelovanje javnosti v skladu z Zakonom o varstvu okolja marveč upoštevanje določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določajo, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Upravni organ mora namreč ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko odločba vplivala. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da so v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršene pravice prizadetih občanov, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zaščiti pravne interese in koristi občanov ter da zadrži izvajanje del na podlagi sporne odločbe.

Sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) v 69. členu določa, da če je pristojni organ v primerih in pod pogoji iz drugega odstavka 30. člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Tožnik pa lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje (prvi in drugi odstavek 69. člena ZUS).

Sodišče je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, glede na to, da sama ni opredelila zakonske podlage, na kateri predlaga izdajo začasne odredbe, presojalo v skladu z obema odstavkoma. Po prvem odstavku je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe izpolnjevanje pogojev iz 30. člena ZUS, to je, da tožeča stranka oziroma predlagatelj začasne odredbe vloži zahtevo za izvršitev izpodbijanega akta pri organu, ki je pristojen za izvršbo in če pristojni organ ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Tožeča stranka obstoja te procesne predpostavke ne izkazuje niti ne zatrjuje, zato je sodišče presojalo zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi po drugem odstavku 69. člena ZUS. Ta določa, da lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe če verjetno izkaže za potrebno, da se z njo odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožeča stranka pa v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe ne zatrjuje niti ne navaja, kakšne hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje naj bi nastalo z izvajanjem del na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke. S tem torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Ob tem pa sodišče še pripominja, da gre pri izpodbijani odločbi, katere začasno zdržanje zahteva tožeča stranka, za enotno dovoljenje za gradnjo, ki (glede na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v svoji odločbi opr. št. Up-456/02-4 z dne 17. 9. 2002, objavljena v Uradnem listu RS št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002) postane izvršljivo šele s pravnomočnostjo. Glede na to ni potrebe po odložitvi izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo, saj to učinkuje šele s pravnomočnostjo, torej ko je končan upravni spor in pred pravnomočnostjo investitor ne bi smel pričeti z deli. Tožeča stranka pa ne zatrjuje, da pristojni inšpekcijski organ tega stališča ne sprejema oziroma ne postopa v skladu s tem stališčem.