Administrative court dismisses lawsuit because second-instance decision did not conclude the administrative procedure. The court ruled the act was not challengeable under the Administrative Dispute Act. Consequently, the lawsuit and cost claims were rejected. The court held that the act ceased to exist upon the second-instance decision. The plaintiff must wait for the retrial to file a new lawsuit. The court rejected the cost claim as the plaintiff lost the case. The court applied Article 36(1)(4) and Article 25(4) of the Administrative Dispute Act. The court cited no prior cases. The plaintiff must wait for the retrial to file a new lawsuit. The court rejected the cost claim as the plaintiff lost the case. The court applied Article 36(1)(4) and Article 25(4) of the Administrative Dispute Act. The court cited no prior cases.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the lawsuit because the challenged administrative decision was issued during a second-instance procedure that had not yet concluded the case. The plaintiffs argued the decision was flawed, but the court found the act ceased to exist upon the second-instance ruling, which sent the matter back for retrial. Since the administrative procedure was incomplete, the decision could not be challenged under the Administrative Dispute Act, leading to the rejection of both the lawsuit and cost claims.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1), prvi odstavek 5. člena; prvi odstavek 36. člena: An administrative act rendered during a second-instance procedure that remands the case for retrial is not challengeable in administrative litigation because the procedure is not concluded and the act ceases to exist upon the second-instance decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1.Tožba se zavrže. 2.Zahteva tožnikov za povračilo stroškov postopka se zavrne. 3.Zahteva prizadete stranke AA za povračilo stroškov postopka se zavrne.
[JEDRO]
V obravnavani zadevi tožniki v upravnem sporu izpodbijajo odločbo, izdano v postopku na drugi stopnji, s katero je pritožbeni organ ugodil pritožbi prizadete stranke zoper odločbo upravne enote ter zadevo organu prve stopnje vrnil v ponoven postopek. Ker torej z drugostopenjsko odločbo postopek odločanja v zadevi, v kateri tožniki vlagajo tožbo, še ni končan, izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo v upravnem sporu mogoče izpodbijati. Z dokončnostjo odločbe organa na drugi stopnji je namreč odpravljeni upravni akt prenehal obstajati, kar pomeni, da o zahtevku stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja še ni bilo odločeno z dokončno odločbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je pritožbeni organ ugodil pritožbi investitorice AA zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 31. 7. 2006, ki jo je odpravil ter zadevo vrnil organu na prvi stopnji v ponoven postopek. S prvostopenjsko odločbo, izdano v obnovljenem postopku, je upravna enota odpravila lokacijsko dovoljenje, št. ... z dne 16. 8. 1996 (1. točka izreka) in odločila, da se zahteva investitorke za izdajo lokacijskega dovoljena za graditev krajevne ceste na zemljišču parc. št. ... in parc. št. ..., k.o. B zavrne (2. točka izreka). Zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja je zavrnila, ker investitorica v postopku ni predložila zahtevanega soglasja Občine C ter soglasja Krajevne skupnosti D v skladu z določbo 5. člena Odloka o urbanističnem redu (MUV, št. 7/1977; v nadaljevanju: Odlok), investitorica pa tudi ni izkazala razpolaganja z zemljiščem parc. št. ..., k.o. B, po katerem poteka del ceste, za prestavitev katere želi vlagateljica pridobiti lokacijsko dovoljenje. Po mnenju ministrstva pa stališče organa na prvi stopnji, da zahtevani soglasji v postopku nista bili pridobljeni, ni pravilno, prav tako pa iz podatkov upravnega spisa, kot navaja, ne izhaja jasno, ali investitorka glede na spremenjeno lokacijsko dokumentacijo še zmeraj vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku.
Tožniki izpodbijani odločbi nasprotujejo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določil postopka ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot navajajo, investitorka spremenjene lokacijske dokumentacije v postopku ni predložila pravočasno, nepravilno pa je po njihovem mnenju tudi stališče ministrstva, da je potrebno šteti, da sta Krajevna skupnost D in Občina C podali soglasje h graditvi ceste. Odločitve krajevne skupnosti in občine o zavrnitvi soglasja investitorka ni izpodbijala, upravni organ pa pravilnosti le-te tudi ne more presojati kar po prostem preudarku. Tožniki zato sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka.
AA se kot prizadeta stranka strinja z izpodbijano odločitvijo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, priglaša pa tudi stroške postopka, katerih povračilo zahteva. K točki 1 izreka:
Zakon o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1) opredeljuje akte, ki so lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu (2., 3., 4. in 5. člen ZUS-1). Akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, pa se po izrecni zakonski določbi lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi tožniki v upravnem sporu izpodbijajo odločbo, izdano v postopku na drugi stopnji, s katero je pritožbeni organ ugodil pritožbi prizadete stranke zoper odločbo upravne enote ter zadevo organu prve stopnje vrnil v ponoven postopek.
Ker torej z drugostopenjsko odločbo postopek odločanja v zadevi, v kateri tožniki vlagajo tožbo, še ni končan, izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi ga bilo v upravnem sporu mogoče izpodbijati. Z dokončnostjo odločbe organa na drugi stopnji je namreč odpravljeni upravni akt prenehal obstajati, kar pomeni, da o zahtevku stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja še ni bilo odločeno z dokončno odločbo.
Tožniki lahko svoje pravice in pravne koristi varujejo v postopku ponovnega odločanja o upravni stvari, zoper izdano odločitev pa jim je zagotovljena pravica do pritožbe ter pod pogoji, določenimi v ZUS-1, tudi pravica do sodnega varstva v upravnem sporu.
Upoštevaje navedeno je bilo potrebno tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavreči.
K točki 2 in 3 izreka:
Sodišče je zahtevek tožnikov in prizadete stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.